Trdna Meškova narodna zavest

Zgodbe | apr. '13

Konec aprila se spominjamo začetka upora med drugo svetovno vojno, v katerem je na svoj način sodeloval tudi domoljub, duhovnik in pisatelj Franc Ksaver Meško.

Rodil se je 28. oktobra 1874 v Gornjih Ključarovcih , župniji Tomaž  v Slov. goricah, umrl pa je 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu.
Karel Gržan v knjigi o slovenskih duhovnikih  piše, da poleg Finžgarja Franc Ksaver Meško sodi med največje pisatelje duhovnike in da  se je Meško
že v dijaških letih lotil pisateljevanja in pesnjenja.
Po duhovniškem posvečenju 19. julija 1898 je nastopil službo kaplana v Kocjanu v Podjuni. Po različnih krajših službah je prišel na župnijo Št. Danijel. V tem kraju je napisal svoje najdaljše delo roman Na poljani.
Nato je bil premeščen v župnijo Devica Marija na Zilji pred Beljakom.  Na zahtevo vojaških oblasti, ki so ga zaradi narodnega delovanja obtožile veleizdaje in za nekaj časa zaprle v Beljaku, je moral leta 1916 to župnijo zapustiti. Več kot leto dni je iskal pribežališče  pri različnih prijateljih, avgusta 1917 pa se je vrnil k Devici Mariji na Zilji.
Po razpadu Avstroogrske so začeli na Koroškem rovariti avstrijski »brambovci«, ki so  Mešku odkrito grozili. Večkrat je moral bežati iz župnije, januarja 1919 pa je brez slovesa zbežal čez Karavanke v Slovenijo, ker so nemškutarji zahtevali njegovo glavo. Nekaj časa je preživel na Brezjah kot gost frančiškanov.
Celovški škof je Meška povabil nazaj na Koroško kot župnega upravitelja v Tinje. Pred koroškim plebiscitom so bile politične strasti do skrajnosti razvnete in septembra leta 1920 so Meška napadli in pretepli, da je moral iskati pomoč v slovenjegraški bolnišnici. Umaknil se je v Ljubljano. Ko smo 10. oktobra 1920 izgubili Koroško, mu je bila dodeljena župnija Sv. Roka na Selah pri Slovenj Gradcu, kjer je ostal vse do smrti, s presledkom vojnega izgnanstva.
Trn v peti nemškutarjev
Tone Turičnik v knjigi o Mešku, ki jo je izdala občina Ormož, piše, da je Meško  vse življenje je deloval med preprostimi ljudmi v trgih in vaseh. Kot mlad duhovnik je prekrižaril Koroško po dolgem in počez, najpomembnejše postaje pa so bile: Škocjan ob Klopinjskem jezeru, Šentanel nad Prevaljami ter Marija na Zilji, dobro leto je delal na Tinjah, leta 1921 pa je prišel v Sele nad Slovenj Gradcem.
Že v mladosti si je izoblikoval trdno narodno zavest. Vcepili so  mu je doma, poglobili pa med bivanjem na Ptuju in v Celju. Glavni razlog za prepis iz mariborskega na celovško bogoslovje sta bila želja in volja delovati za občo blaginjo na Koroškem  in širiti narodno zavest v deželi, ki je bila še posebej izpostavljena nemškemu nacionalističnemu pritisku. Kmalu je postal trn v peti nemškim oblastnikom in prenapetežem, ki so ga žalili, poniževali, preganjali in mu grozili. A  ljubezen do materine besede in slovenstva je bila neomajna. Njegovo narodnost zavest so poglobili ječa, umik v Slovenijo, ker so mu stregli po življenju, krajša vrnitev in  fizični napad nanj.
Koroško je imel rad in zanjo je živel in delal kot duhovnik in pisatelj. Predvsem je pozival  k ljubezni do materine besede in  krepitvi slovenstva in k razumevanju med slovenskimi ljudmi.
Viktor Smolej, prof. in urednik Meškovih zbranih del iz Ljubljane se spominja:
»Meško je 70 let posvetil slovenski besedi in slovenskemu narodu. Zanj je bilo duhovnik in rodoljub eno. Poleg svojega poklica je žarel za kulturno poslanstvo. Kadar sem hodil k njemu, tja gor, pod Plešivec, na Sele, sem ga našel vsekakor zaposlenega. Zelo je bil navezan na kraje, v katerih je služboval.  Ljudje so ga izredno visoko spoštovali, visoko cenili in ga imeli za svojega duhovnika. Njegov odnos do naroda in domovine ni bil nikoli igran. Obratno, to je bilo  njegovo najboljše spričevalo.«
Med drugo svetovno vojno so okupatorji Meška izselili na Hrvaško, kjer je bil tudi v četniškem ujetništvu. Od februarja 1942 do junija 1945 je bival v stiškem samostanu, odkoder se je po vojni vrnil na Sele.  Počiva na pokopališču pri sv. Roku na  Selah, odkoder je lep pogled proti Pohorju in Slovenskim goricam, kjer se je rodil.