Po dolini reke Krke v Suho krajino

Prosti čas | apr. '13

Eden izmed slovenskih turističnih biserov je nedvomno dolina z reko Krko – zeleno lepotico, po kateri se pripeljemo do vzhodnega dela Suhe krajine. Nima izrazito visokih in znanih vrhov, edini dobro obiskan in najvišji je Sveti Peter, ki je visok 888 metrov. Za domačine je kar »suhokrajinski Triglav.«

Suha krajina leži v južnem delu dinarskokraške pokrajine in je kraški ravnik. To so nižji deli, pogreznjeni med okoliška hribovja in planote. Je eno izmed najbolj zakraselih območij Slovenije. Edini stalni vodotok te apnenčaste pokrajine je reka Krka. Ime je dobila zaradi prepustne zemlje, ki je na apnencu, zato v vrhnji plasti ostane malo vode, večina jo odteka v Krko in podtalnico.

Od Muljave do Dvora
Dolenjsko avtocesto zapustimo v Ivančni Gorici in zapeljemo na cesto, ki nas usmeri proti Muljavi, kjer je za obisk urejena rojstna hiša pisatelja Josipa Jurčiča, ki spada med značilne kmečke hiše 19. stoletja. Pisatelja poznamo predvsem po prvem slovenskem romanu Deseti brat. V naselju stoji gotska cerkev Marijinega vnebovzetja z izjemnimi freskami Janeza Ljubljanskega. Cerkev je leta 1475 doživela turški napad, ki je prišel v legendo in literaturo z Jurčičevo povestjo Jurij Kozjak.
Z Muljave se spustimo v dolino reke Krke. Pred vasjo Gabrovčec zapeljemo na lokalno cesto za Krko in naprej po krajevni cesti skozi zaselek Gradiček do izvira reke Krke. Izvir je pod strmo steno, kjer se odpira vhod v Krško jamo. Jama je dostopna vsakomur, na koncu rova je okoli 50 metrov dolgo jezero. Ob močnejših padavinah voda silovito bruha iz jame.
Po ogledu zapeljemo nazaj do regionalne ceste in nadaljujemo vožnjo po dolini reke Krke, ki je najdaljša  povsem slovenska reka. Od izvira do izliva v Savo pri Čatežu ob Savi doseže dolžino okoli 94 kilometrov. Nasičena je z apnencem, ki se izloča kot lehnjak in tvori značilne pregrade in pragove. V preteklosti so ob njih postavljali vodne mline in žage, v Žužemberku pa je deloval tudi eden izmed najstarejših papirnih mlinov na Slovenskem. Mlinov in žag ni več. Ostal je le eden v Praprečah pred Žužemberkom, ki za lastne potrebe občasno še deluje in je tudi na ogled. Reka je privlačna za kajakaše in raftarje, pa tudi za čolnarjenje in ribolov.
Pot nadaljujemo do Žužemberka, kjer stoji visoko na skalnem robu nad Krko srednjeveški žužemberški grad, ki ga omenjajo že leta 1246. V 14. stoletju je bil v lasti goriških škofov, nato Habsburžanov. Sredi 15. stoletja so ga zakupili grofje Turjaški, kasneje pa ga imeli v lasti vse do 2. svetovne vojne. Med vojno je bil grad bombardiran, ostalo je le obzidje, ki je obnovljeno. Na griču nad krajem stoji dvostolpna cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Med vojno so jo požgali in porušili, kasneje pa na novo pozidali.
Peljemo se naprej ob reki do gručastega naselja Dvor, ki leži na terasah Krke. Tod okoli je bila vse do 19. stoletja razvita obdelava železa. V kraju so imeli tudi železolivarno, v kateri so za srbsko vojsko med prvim srbskim uporom proti Turkom ulili nekaj topov (čeprav je bilo to prepovedano). Danes vidimo le ostanke zidovja livarne in zavarovano talilno peč. Območje Auerspergove železarne je kulturni spomenik državnega pomena.
Še zanimivost: v železolivarni so izdelovali tudi konstrukcije mostov, tudi nekdanjega Čevljarskega mostu v Ljubljani.
V Dvoru zapeljemo na regionalno cesto, ki pelje čez Suho krajino v Kočevje. V Jami pri Dvoru zavijemo levo na lokalno cesto za Podgozd.
V kanjonski steni pod vasjo nad Krko je vhod v trinadstropno 185 metrov dolgo Črničkovo jamo, ki si jo lahko ogledamo.
Peljemo po ozki cesti skozi naselje Podgozd in na koncu vasi v bližini lesenega kažipota za Sveti Peter parkiramo.

Vzpon na Sveti Peter
S parkirišča krenemo po kolovozu ob njivah in mimo lovske preže v kraljestvo prostranih gozdov. Vzpon do vrha je razmeroma lahek in poteka večinoma po gozdu po široko uhojenih, dobro označenih poteh, ob postajah križevega pota, ki nas spremljajo dobršen del poti. Na poti je veliko razpotij, vendar nas markacije in kažipoti zanesljivo pripeljejo na vrh. Tik pod vrhom pot vodi ob visoki lovski žični ogradi, ta del poti je tudi najbolj strm. Postavljena je bila po letu 1950 kot lovski revir bivšega predsednika Jugoslavije Tita. Danes ga lovska družina prodaja ljubiteljem lova, ki tu love vzgajano divjad. Sočasno pa nas neprijetno opozarja na to, da smo v bližini kočevskih gozdov in da bi lahko srečali tudi kakšno zverinico. Na vrhu je nekoč stala cerkev sv. Petra. Viri navajajo, da je bila zgrajena v 15. stoletju in je bila v času turških vpadov signalna postaja. Cerkev so leta 1945 minirali partizani, zrušila pa jo je topovska granata, ki je priletela iz doline. Na vrhu, ki leži na tromeji občin Žužemberk, Dolenjske Toplice in Kočevje,  stoji trinadstropni leseni razgledni stolp, ob njem pa lesen oltar, ki služi za bogoslužje. S stolpa vidimo spodnji del doline Krke, kraje do Žužemberka, za njim pa Julijce, Kamniško-Savinjske Alpe in Kum. Proti jugozahodu se razprostirajo neskončni gozdovi Kočevskega roga. Pod razglednim stolpom stoji lično urejeno zavetišče, ob njem pa veranda z velikim kuriščem.
Sestopimo po poti vzpona. Za pot do vrha in nazaj in za premagovanje 680 višinskih metrov bomo potrebovali štiri ure. Pot najdemo na zemljevidih Dolenjska, Gorjanci ali Kočevski rog, pa tudi v Atlasu Slovenije na strani 164.
Ob koncu ture se zapeljimo v bližnje Dolenjske Toplice, kjer se bomo v topli vodi spočili in si nabrali novih moči.