Franc prisega na med, čebulo in šport

Zgodbe | apr. '13

Franc Udrih iz Šempetra je pri dobrih devetdesetih letih nadvse vitalen in aktiven mož. Z velikim zanimanjem spremlja prav vse, kar je povezano s športom, še posebej pa košarko, v kateri igrata njegova vnuka - Beno v Ameriki in Samo v Španiji.

Franc se je rodil v Spodnjih Grušovljah pri Šempetru. V družini je bilo osem otrok, sedem sinov in hčerka, a Franc pravi, da pomanjkanja niso trpeli in da so se dobro razumeli. Pri štirinajstih se je šel učit za krojača v Loko pri Zidanem mostu. »Za moje šolanje je moral oče plačati 3000 dinarjev, za ta denar si takrat lahko kupil najlepšega konja. Delati sem moral po 16 ur na dan, ko pa sem se izučil, sem imel plačo 1 dinar na uro, prej pa sem dobival le po pol dinarja, s čimer pa si si lahko kupil žemljo. A sem potrpel, saj nisem želel biti v breme staršev,« še pove Franc.

Vojna leta na Norveškem in v Franciji
Mirno življenje je prekinila II. svetovna vojna. »Po kapitulaciji stare Jugoslavije je mama prebarvala stare vojaške plašče in iz tega blaga sem vsem domačim in tudi sosedom naredil hlače. Potem pa sem šel delat v Šoštanj, kjer mi je šlo dobro od rok šivanje ženskih oblačil. Mojster, sicer Nemec, me je imel rad, vendar je hotel, da govorim nemško. Ker sem bil star 18 let, so me vpoklicali v vojsko in me po štirih mesecih urjenja že poslali na fronto v Narvik na Norveškem. Veliko vojakov je tam pomrlo tudi zaradi velikega mraza, saj je bilo tudi 40 stopinj pod ničlo. V Narviku sem bil dve leti, potem pa so nas premestili v Francijo, kjer je pomrla najmanj polovica vojakov. Malo pred koncem vojne nam je naš oficir rekel, naj se kakor vemo in znamo vrnemo domov. In kljub težavam in nevšečnostim mi je to tudi nekako uspelo.«
Leta 1948 se je Franc poročil, a je po desetih letih zakona žena hudo zbolela in umrla, tako da je ostal sam s sinovoma Darkom in Silvom. »Silvo je bil star komaj tri leta in pol, tako da se mame tako rekoč ne spominja. Zarekel sem se, da se vnovič ne bom poročil in da bom sam poskrbel za sinova. V bližini je živela tašča in babica mojih fantov, ki je priskočila na pomoč, ko je bilo treba. Sicer pa sem sam kuhal in opravljal vsa druga gospodinjska dela. Na veliko razumevanja sem naletel tudi v podjetjih, kjer sem delal. Čez teden sem hrano večinoma prinašal iz tekstilne tovarne v Šempetru, pozneje pa iz menze Elektra Šempeter, kjer sem se zaposlil po propadu tekstilne tovarne,« pove Franc.

Čebelar, lovec, vinogradnik, gobar in še kaj
Čebelarjenje družino Udrihovih spremlja že več generacij. Vse svoje življenje je s čebelami povezan tudi naš sogovornik. »Imel sem celo osemdeset in več panjev. Z veseljem sem čebelaril in hodil v službo. Vmes sem doživel srčni infarkt in se predčasno upokojil. Trudil sem si, da bi moje življenje bilo spet čim bolj tako, kot je bilo prej. Pri tem so mi pomagale čebele. Z medom in pripravki, ki sem jih pripravljal iz medu, cvetnega praha in zmletih orehov sem marsikateremu moškemu omagal izboljšati potenco. S čebelami se sam ne ukvarjam več, moje delo pa nadaljuje vnuk Aleš v Grušovljah, kjer živi sin Darko z družino. Dela pa imam dovolj doma. Moram priznati, da kuham zelo rad, pospravljanje in pomivanje pa mi ni v preveliko zadovoljstvo, a če hočem imeti pospravljeno, brez tega pač ne gre,« z vso resnostjo pove Franc in doda: »Marsikateri moški ne ve ali noče vedeti, kako obremenjene so gospodinje. Sam nadvse cenim njihovo delo.«
 »Lovec sem postal, ker sem predvsem ljubil naravo. Nisem veliko streljal, pomembneje mi je bilo opazovati živali. Ko sta bila sinova že malo večja, sta bila marsikdaj z menoj na lovski preži. Neposreden stik z naravo pa mi še zdaj nudi vinograd, ki ga imam v Martjakih. Zelo uživam v delu, po pameti pa tudi kaj spijem. Moja velika strast je tudi gobarjenje in ko gobe rastejo, me nič ne ustavi, da ne bi vsaj malo pogledal po znanih rastiščih. Zame je hoja nekaj nadvse pomembnega. Če se starejši človek le preklada po sobi in po kavču, hitro izgubi moč, ki jo še ima. Zato se odpravim na sprehod ne glede na vreme in se tako naužijem svežega zraka. Ko sem bil star 72 let, sem bil še na Triglavu. Planinarjenje je resnično užitek in kdor tega ne počne, je za marsikaj prikrajšan,« poudari in v šali pove, da bo še šel na Triglav, ko bo star 100 let; če drugače ne, pa s helikopterjem.
Življenje Franca Udriha pa je vseskozi prepleteno tudi s športom, čeprav se sam v mladosti z njim ni aktivno ukvarjal. Bil pa je zelo hiter v teku. Na armadnem prvenstvu v Zagrebu je zasedel tretje mesto. Potem pa je šport predvsem rad gledal. Ponosen je bil na svoja sinova, ki sta bila dobra košarkarja in odbojkarja, pa tudi na vnuka Bena in Sama, ki sodita med najboljše slovenske košarkarje.
»Rad gledam vse športe. Med gledanjem se zelo vživim v igro in kar na glas komentiram in spodbujam. Kadar pa na TV ni nič takega, kar bi me zanimalo, se posvetim reševanju križank, kar mi pomaga ohranjati možgane v kondiciji. Ob reševanju križank mi tudi čas hitro mine,« sklene svojo pripoved čili devetdesetletnik, ki rad tudi kaj zapoje, saj je v mlajših letih prepeval v kar nekaj pevskih zborih.
Povedal pa je še, kako zdravo živeti in ohranjati zdravje. »V prvi vrsti se človek ne sme preveč jeziti. Treba se je znati brzdati, četudi ti kdo reče kaj takega, kar ti ni po volji. Poleg tega nadvse prisegam na čebulo in jo uživam prav vsak dan. Lahko bi rekel, da jem čebulo, kot bi jedel jabolko. Čebula razstruplja, je naravni antibiotik, po njej se ne rediš in tudi če mastno ješ, čebula razgradi maščobo. Kot čebelar pa vsakodnevno uživam tudi med. Seveda pa ne gre pozabiti na telesno aktivnost, na vsakodnevno hojo v naravi, kjer se naužiješ svežega zraka. Pa seveda tudi ne na vsakodnevni trening možganov, ki si jih lahko bistriš z reševanjem križank, igranjem kart,« odločno pove Franc in doda, da pri njem vse to povsem »špila«, sicer ne bi bil tak, kot je.