Čas, ko je Koper izgubil podobo otoškega mesta

Zgodbe | apr. '13

»Po več kot petstoletni vladavini Beneške republike (1279–1797) in kratkem obdobju francoske oblasti (1806–1813) je cesarska Avstrija dokončno zavzela nekdanjo beneško Istro, uvedla svojo upravo in vso pozornost posvetila Trstu, ki je postal upravni sedež Avstrijskega primorja. Koper pa je v njegovi senci ostajal zgolj provincialno središče in njegovo agrarno zaledje. V gospodarskem življenju mesta je nekaj pomenila le še obalna plovba, prevažanje poljščin v Trst in Benetke ter proizvodnja soli. Prave pomorske dejavnosti ni več premogel, deloma je zaživelo le ladjedelništvo,« nam je širše zgodovinsko ozadje avstro-ogrskega obdobja otoškega Kopra z začetka 20. stoletja na kratko orisal 70 - letni Salvator Žitko, upokojeni zgodovinar in dolgoletni ravnatelj koprskega pokrajinskega muzeja.

Na fotografiji z dvodelne panoramske razglednice, narejeni z griča Markovca (223 m), je še vedno mogoče slutiti podobo nekdanje otoške naselbine, ki je kot gospodarsko in politično središče severne Istre svoj razvojni vrhunec doseglo med 15. in 17. stoletjem. O tem priča tudi njegovo italijansko krajevno ime Capodistria (Capo d'Istria), ki v dobesednem prevodu pomeni »glava Istre«. Tedaj je bilo mesto s kopnim povezano le prek mostu in nasipa, ki je od Mudinih vrat (enih od dvanajstih v obzidju, ki ga je obdajalo) vodil do Levjega gradu na sredi in od tu do obale pri Škocjanu. Avstrijske oblasti so material takrat že porušenega gradu in preostalega mestnega obzidja porabile za gradnjo drugega, sedemsto metrov dolgega nasipa s cesto od starega pristanišča do današnje Semedele, ki je bil zgrajen leta 1827 in ga lepo vidimo v sredini stare razglednice. To gradivo pa so uporabili tudi pri gradnji velike kaznilnice, ki so jo leta 1822 postavili na mestu nekdanjih samostanov na Belvederu v mestni četrti Zubenaga (na sliki vrh levega dela naselja). V njej so s širšega območja Istre, Dalmacije in severne Italije zapirali kriminalce pa tudi politične obsojence, ki jih je bilo z začetki narodno preporodnih gibanj vedno več. To zgradbo so po drugi svetovni vojni porušili, medtem ko je po škocjanskem nasipu danes speljana glavna vpadnica v staro mestno jedro, po semedelskem pa sprehajalna pot.

Zaton solinarstva in začetek zasipavanja morja
Proizvodnja soli, ki je v razvoju Kopra - kakor tudi Pirana in Izole - od 15. stoletja naprej odigrala ključno vlogo, je začela s ponudbo konkurenčne industrijsko pridobljene soli po letu 1890 naglo nazadovati. Soline z razgledniške fotografije, ki so se raztezale od Semedele prek Škocjanskega zaliva do ankaranske obale, so po dvajsetletnem životarjenju leta 1912 ukinili. »Ker se je iz opuščenih solin po mestu širil smrad in je kar naprej grozila malarija, so jih začeli osuševati in spreminjati v obdelovalne površine, kanale ter reki Rižano in Badaševico pa so regulirali in zgradili boljšo cestno povezavo med mestom in bližnjim zaledjem,« pojasnjuje izvrsten poznavalec koprske preteklosti, ki je med drugim zgodovino poučeval tudi na tamkajšnji gimnaziji in v zadnjem času na fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter je predsednik Zgodovinskega društva za južno Primorsko in odgovorni urednik revije Annales.
Ob tem je opozoril, da je v začetku prejšnjega stoletja za obalne kraje veliko pridobitev predstavljala ozkotirna železnica, ki je od leta 1902 do 1935 povezovala Trst s Porečem ter izboljšala dostopnost za širšo koprsko okolico, kar je znatno olajšalo prodajo istrskih kmetijskih pridelkov na tržaški tržnici. Parenzana ali Istrijanka, kot so ji rekli domačini, je za 153 kilometrov potrebovala dobrih sedem ur. Ustavila se je na 35 postajah, od tega na devetih na območju današnje slovenske Istre. Kakor je razvidno s fotografije, je bila železniška proga v Kopru speljana čisto ob morju, s postajo v Škocjanu, ki nasproti podjetja Vinakoper še vedno stoji.
»Po razpadu Avstro-Ogrske je Italija zasedla Primorsko z Istro in s kvarnerskimi otoki. Iz zasedenih ozemelj je po rapalski pogodbi oblikovala Julijsko krajino in ji sprva vladala z vojaškim režimom, ki mu je sredi leta 1919 sledila civilna uprava. Med obema vojnama je bil Koper sedež občine in podprefekture. Vzpostavitev fašističnega režima je pomenila ukinjanje demokratičnih ustanov in prepoved uporabe slovenskega jezika, kar je privedlo do antifašističnega in narodnoobrambnega gibanja med slovenskim in italijanskim prebivalstvom. V tem času so izvedli tudi nekatera večja javna dela, predvsem gradnjo rižanskega vodovoda in cest ter nadaljnje izsuševanje solin. Mesto je po kapitulaciji Italije septembra 1943 prešlo v okvir operativne cone Jadransko primorje, po osvoboditvi postalo sedež cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, nakar je bilo priključeno k Sloveniji v okviru FLRJ, po londonskem memorandumu leta 1954 pa so bila Kopru odprta vrata za pospešen gospodarski in družbeni razvoj. Kot regijsko - okrajno, kasneje pa občinsko središče s številnimi upravno-političnimi, izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami je prevzel nase breme ambicioznega gospodarskega razvoja celotnega obalnega območja,« nas je Salvator Žitko popeljal v čas, ko je dokončno izginilo morje med otokom na levi in obalo na desni strani s panoramske razglednice. Na območju jugovzhodno od semedelskega nasipa oziroma nekdanjih koprskih solin je športno-rekreacijsko območje Bonifika in industrijsko-poslovna cona, medtem ko se je zasutju izognil edinole Škocjanski zatok, ki je mediteransko mokrišče in je zaščiteno kot naravni rezervat. V njem so našteli 236 vrst ptic, precej tudi ogroženih, opazili so 40 odstotkov v Sloveniji živečih dvoživk, plazilcev in sesalcev ter našli raznovrstno močvirsko rastlinje.

Pretorska palača nekoč sedež podestata, zdaj župana
Druga razglednica prikazuje najpomembnejši koprski kulturni spomenik Pretorsko palačo na glavnem mestnem, zdaj Kidričevem trgu, ki ji delajo družbo še Foresterija in Armerija na desni, stolnica na levi ter Loža na nasprotni strani. V palači je bil sedež podestata, ki je združeval civilno in vojaško oblast in ga je dož vsako leto imenoval iz vrst beneškega plemstva. Začetki gradnje sedanje palače segajo v leti 1451/52, ko je v Kopru vladal podestat Antonio Marcello. V njegovem času je bilo dokončano levo krilo, desno pa je dal leta 1481 v renesančnem slogu zgraditi podestat Giovanni Vitturi. Že v 15. stoletju so fasado začeli krasiti s spominskimi ploščami, grbi in poprsji podestatov, z obnovitvenimi deli po letu 1664 pa je zgradba dobila še zobčasti nadzidek z zvonikoma na preslico na obeh stolpih. Po temeljiti prenovi v letih 1999-2001 je Pretorska palača spet postala protokolarni sedež župana koprske mestne občine.
»Po drugi svetovni vojni je Koper doživel silovite družbene, gospodarske in demografske spremembe, saj se je tu po letu 1957 začelo močneje naseljevati prebivalstvo s širšega slovenskega in tudi jugoslovanskega prostora. Mesto se je širilo na vznožje in pobočja Markovca z novimi stanovanjskimi predeli: Žusterno, Semedelo, Olmom in Šalaro. Obsežen luški kompleks, industrijska cona, poslovni center, nova primestna urbana naselja in sodobna infrastruktura so že do leta 1991 v veliki meri spremenili podobo nekdanjega Kopra, še bolj pa po vstopu Slovenije v evropske integracije,« pojasnjuje zgodovinar Salvator Žitko, ki je prepričan, da ima to največje obalno mesto s še vedno dobro ohranjeno mediteransko, beneško arhitekturno dediščino v njegovem ožjem jedru lepe razvojne možnosti tudi na področju kulturnega turizma in kot univerzitetno središče.