Obilje dragocenih izkopanin

Zgodbe | apr. '13

Dolenjski muzej ima razstavljene različne starožitne zbirke v stavbah, razvrščenih med Bregom in stolno kapiteljsko cerkvijo v Novem mestu. Ustanovljen je bil leta 1950. Preteklost Dolenjske spozna obiskovalec ob ogledu arheološke in etnološke zbirke. Poleg tega si je mogoče ogledati likovno pedagoško zbirko in zanimiva pričevanja iz časa druge svetovne vojne v Kočevskem rogu.

Direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj poudarja, da je ves čas obstoja muzeja »temeljna in najpomembnejša stalna arheološka razstava.« Zajema obdobje od mlajše kamene dobe do zadnjih antičnih stoletij. V zgradbi Križatije je razstavljenih blizu dva tisoč dragocenih izkopanin, ki jih je za ogled uredil arheolog Borut Križ. Gre za eno najpomembnejših dediščin v naši domovini. Zaradi dragocenosti, redkosti in zgodovinskega pomena jih strokovna javnost uvršča v sam evropski arheološki vrh.
Razstavljene dragocene arheološke izkopanine so dokaz, da je bilo območje Novega mesta in ožje Dolenjske domnevno nepretrgoma naseljeno od desetega stoletja pred našim štetjem pa do konca četrtega stoletja našega štetja. Gre za obdobje od pozne bronaste dobe, znane po kulturi žarnih grobišč, pa izstopajoče obdobje cvetočega halštata. Iz tega obdobja je tudi največ evropsko pomembnih najdb. Na ogled pa so tudi najdbe iz obdobja Keltov in Rimljanov.

Najdbe na Marofu
Nasproti novomeškega polotoka se vzpenja grič Marof. Razgledna, a varna lega je omogočila, da je tu našlo svoj prostor utrjeno prazgodovinsko naselje. To je bilo v prvem tisočletju pred našim štetjem. V bližini tega prastarega naselja so tri arheološko izjemno pomembna grobišča. Strokovna arheološka izkopavanja potekajo od leta 1890 na Kapiteljski njivi, Mestnih njivah in na Beletovem vrtu.
Pod Marofom je bil v letih 1883 in 1891 posajen kostanjev drevored, ki sledi nekdanji glavni prometni vpadnici v mesto in poteka ob robu prazgodovinske naselbine na Marofu.
Območje Dolenjske zares izstopa s plodno arheologijo. Posebnost so tu najdene bogato ornamentirane bronaste posode, tako imenovane situle. Poleg njih so arheologi našli še starodobno orožje, nakit in keramično posodo.
Predniki današnjih Slovencev so se tu naselili v šestem stoletju. V devetem stoletju so bili pokristjanjeni in takrat so tukajšnje slovenske pokrajine postale del tako imenovanega velikega rimskega cesarstva. V njegovem mejah so v srednjem veku začele nastajati dežele Štajerska, Goriška in Kranjska, kot beleži zgodovinopisje. Velik del Dolenjske ter Bele krajine se je v trinajstem stoletju izoblikoval v samostojno deželo, znano pod imenom Grofija v Slovenski marki in Metliki, a je bila v začetku šestnajstega stoletja priključena Kranjski.
V bližini Novega mesta je potekala pomembna rimska prometna pot iz Emone proti Siscii, današnjemu Sisku. V dobi antike so ostale pomembne sledi za Rimljani tudi na širšem novomeškem območju. V Trebnjem je bila na primer v rimskem času pomembna vojaška postojanka.

Kmet zoral prastari lonec
Zanimivo je, da se pogosto pride do arheološko pomembnih najdb med oranjem. Tako je spomladi leta 1983 kmet Jože Turk z Verduna zoral velik bikonični lonec. Posoda je »tipičen predstavnik poznolatenske produkcije, ki je značilna za prehod v čas zgodnjega prvega stoletja našega štetja ...,« je  ugotovil Danilo Breščak, ki je bil leta 2002 avtor arheološke razstave Verdun.
Najdbe na Verdunu pri Stopičah so iz časov po vključitvi območja Dolenjske v rimsko državo ali točneje v province Panonije. Najprej je bil odkrit žgani grob z zanimivimi pridatki. Posebej atraktivna je tu najdena železna legionarska čelada skupaj z orožjem in z drugimi kovinskimi ter keramičnimi pridatki. V grobu je bilo 24 arheološko pomembnih predmetov.
Arheološka izkopavanja so se na Verdunu vrstila med leti 1984 in 1991. Raziskanih je bilo kar 254 antičnih grobov. Pokojniki so tu dobili poslednji dom v času od zadnjih desetletij pred našim štetjem do druge polovice tretjega stoletja. V celoti je šlo za žgane grobove. Pepel umrlih je bil položen v grobne jame, ki so bile različnih velikosti in oblik. Bogatejše so imele obliko kamnitih skrinj. Vezane so bile z malto in nekatere so bile znotraj celo ometane.
V ženskih grobovih so bili najdeni okrasni predmeti, v moških orožje in drugo. Zanimivi so legionarski čeladi, ščitni grbi, železni meči in sulice ter noži, v glavnem oprema rimske vojske. Zanimivo je, da so bili našteti predmeti večinoma uničeni. Tak običaj naj bi bil značilen za pripadnike domačih keltskih plemen.
V ženskih grobovih je bilo najdenih veliko keramičnih čaš in vrčev ter steklenih predmetov. Zlasti slednji so bili značilni izdelki italskih delavnic. Izkopano lepo oblikovano bronasto okrasje je bilo značilno za noriško-panonsko žensko nošo. Najbolj značilne so velike fibule s krilci ali dvema gumboma na loku. To okrasje je nastalo v livarnah južne Italije.
Etnološka stalna razstava predstavlja življenje dolenjskega kmeta v 19. in v začetku 20. stoletja. Posebej so predstavljene obrti, kot so lončarstvo, vinogradništvo in mlinarstvo. Zanimiva sta tudi svečarska in medičarska dejavnost, ki sta se uveljavljali zlasti v mestih.
Predstavljene so tudi ljudske šege, konjereja, trgi, sejmi. Mogoče pa si je ogledati tudi kmečka umetniška snovanja nekdanjih dni.
Stalna postavitev novejše zgodovine med drugim predstavlja čas od prvih organiziranih nastopov delavstva pred prvo svetovno vojno pa do osvoboditve Novega mesta.
V sklop dolenjskega muzeja sodi tudi dom najpomembnejšega slovenskega grafika Božidarja Jakca, kjer je na ogled  828 njegovih likovnih del.

Informacije:
Dolenjski muzej Novo mesto, Muzejska ulica 7, Novo mesto, tel.: 07 373 11 30.
Odprto od torka do sobote od 9. do 17. ure, ob nedeljah od 9. do 13. ure.