Upori slovenskih vojakov v avstrijski vojski

Zgodbe | apr. '13

Leto 1918 se je zapisalo v slovensko zgodovino tudi zaradi uporov slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski. Na uporniško razpoloženje je vplivalo več dejavnikov, med njimi tudi Majniška deklaracija, v kateri so podpisniki zahtevali mir, kot piše zgodovinar dr. Peter Vodopivec, predvsem pa državo, ki bo uresničila slovenske narodne težnje in Slovence zaščitila pred nemškimi in italijanskimi pritiski.

Februarja 1918. leta so se uprli mornarji v Boki Kotorski, maja pa tudi drugod. Pobudniki večine uporov so bili, kot pravi zgodovinar dr. Damijan Guštin, povratniki iz ruskega vojnega ujetništva, od koder se jih je do konca aprila vrnilo 380 tisoč, do konca junija pa še 137 tisoč. Njihovo protivojno razpoloženje so si vojaške oblasti razlagale kot vpliv boljševizma.

Največji upor je bil v Judenburgu
Guštin pravi, da so se 12. maja 1918 zvečer v Judenburgu, kjer je bil sedež dopolnilnega bataljona 17. pehotnega polka, uprli vojaki njegove 40. pohodne formacije, ki so že teden dni čakali na prevoz na fronto. K uporu jih je spodbudil desetnik Anton Hafner, po poklicu tesar in železniški delavec. Leta 1914 je bil poslan na vzhodno bojišče v Galicijo, kjer je bil dvakrat ranjen. Nato je bil sprevodnik pri vojaških transportih, aprila 1918 pa so ga vpoklicali v dopolnilni bataljon 17. pešpolka.
V Judenburgu je bilo približno 2600 vojakov polka, v veliki večini Slovencev. Vojaki so predvsem zahtevali konec vojne in odpust na njihove domove. Uporniki so bili slabo organizirani. Najprej so zasedli vojašnico, nato železniško postajo in se spopadli s posredovalnim oddelkom, zasedli pa so tudi livarno jekla in pozvali delavce k ustavitvi dela. Del upornikov je ponoči plenil po mestu, del pa jih je vodstvo upora poslalo v Neumarkt, kjer je bila dopolnilna stotnija 20. lovskega bataljona, ki so ga prav tako večinoma sestavljale slovenske enote.
Večina upornikov, približno 1200, se je 13. maja zjutraj v več neurejenih skupinah odpravilo proti domu. Vojaška enota za posredovanje, ki je pod vodstvom generala von Kosla prišla iz Gradca, je zajela kakih 200 vojakov iz Neumarkta, v okolici Judenburga pa še približno 500. Zaradi razsežnosti upora so južno od Mure postavili zaporo, da bi tako pobeglim vojakom onemogočili vrnitev v Slovenijo.

Ustrelili več vodij uporov
Poleg upora vojakov v Judenburgu je bilo še več uporov po drugih krajih. 14. maja zvečer se je uprla tudi nadomestna stotnija 7. lovskega bataljona v Murauu, 20 kilometrov od Judenburga. Med 400 vojaki so bili skoraj sami Slovenci. Prvo stotnijo so 13. maja napotili v Unzmarkt, da bi pomirila upor, druga pa se je zvečer uprla. Vojaki so oplenili in zažgali skladišče streliva. Ko so dobili kruh, so se nekateri vrnili v vojašnico. Upor je zadušil asistenčni oddelek 37. pehotnega polka.
Vojaške oblasti so ob uporih še vedno ukrepale zelo strogo. Ustanovljeno je bilo naglo vojaško sodišče, da bi kaznovalo vodje upora. V Judenburgu so štiri vojake, med njimi Hafnerja, obsodili na smrt z ustrelitvijo, ki so ji morali prisostvovati tudi vojaki nadomestnega bataljona. Sodišče je kasneje na smrt obsodilo še štiri vojake, ki so jih prav tako ustrelili.
Vojaške oblasti so 19. in 20. maja zaznale priprave na upor v vojašnici nadomestnega bataljona 2. gorskega strelskega polka v Ljubljani ter v vojašnici nadomestnega bataljona 47. pehotnega polka v Mariboru, vendar do upora ni prišlo. Je pa 23. maja 1918 izbruhnil upor v nadomestnem bataljonu 97. pehotnega polka v Radgoni, kjer je bilo 2500 vojakov, med njimi približno polovica Slovencev. Vojašnico je branilo blizu 1600 upornikov. Po vdoru asistenčnih vojakov v vojašnico so zajeli 300 vojakov, drugi pa so se razbežali. Naglo vojaško sodišče pa je 27. maja obsodilo na smrt z ustrelitvijo dva vojaka, 29. maja pa še šest. Vse obsodbe so bile izvršene takoj.
Zadnji upor slovenskih vojakov je bil konec oktobra 1918 v Codroipu v Furlaniji. 24. oktobra so uporni vojaki vdrli v kantino in častniško menzo. Pri medsebojnem obstreljevanju upornikov in vojakov, zvestih avstrijski vojski, je bilo osem ubitih osem, ranjenih pa 28 vojakov.
Preiskave so potekale še naprej vse do razpada Avstro-Ogrske. Obtoženih je bilo 1300 vojakov.