Državljani Evrope
V državah članicah Evropske unije se povečuje kritičnost do evropskih ustanov, ki se sicer sklicujejo na enotnost in solidarnost, v resnici pa se v vsakdanjem življenju nenehno povečujejo razlike. Res je, da so za razmere v posameznih državah v prvi vrsti odgovorne njihove vlade in parlamenti, vendar pa se morajo odločati v mejah, ki jih določajo v Bruslju. Značilen primer takih omejitev je reševanje zdajšnje finančne krize, ki so jo v bistvu povzročile finančne ustanove, bruseljski politiki pa so sklenili, da morajo njene posledice v kar največji meri nositi državljani. Ukrepi, ki naj bi obetali rešitev, so zaviti v zahtevo, da je treba uravnotežiti javne finance, sanirati banke, zmanjšati tako imenovani javni sektor, socialne pravice pa prilagoditi finančnim zmožnostim …Vsi ti ukrepi zvenijo logično, saj navsezadnje vsi vemo, da ni gospodarno, če se posamezniki ali država zadolžujemo mimo svojih zmožnosti. Tisto, kar povzroča nezadovoljstvo in odpor, je prepričanje večine državljanov, da so oblastniki – tako domači kot tisti v Bruslju - breme krize prevalili na njihova ramena, interesi kapitala pa so večinoma ostali nedotaknjeni.
Povečevanje revščine, ki jo na najbolj grob način ponazarja vse večja nezaposlenost, je okrepilo prizadevanja, da bi se v Evropski uniji dogovorili o novi pogodbi, ki bo vključevala tudi varovanje dosežene socialne varnosti prebivalstva. Ljudem, ki so brez dela in zaslužka, pač ne pomeni veliko, da jim evropsko državljanstvo zagotavlja svobodno gibanje in udeležbo na volitvah evropskih funkcionarjev.
V Sloveniji smo se pred desetletjem skoraj soglasno izrekli za včlanitev v Evropsko unijo. Dandanes bi bila ta podpora zagotovo manjša, vendar o izstopu nihče ne razmišlja resno. Tisto, kar ljudje utemeljeno pričakujejo tako od domačih, kot tudi bruseljskih voditeljev, je večji posluh za stiske državljanov. Pogosto se namreč ni mogoče otresti vtisa, da je vladajoča politika bolj kot državljanom zavezana interesom kapitala. To politika sicer skuša prikriti, vendar so dejstva neizprosna. Tako so se je, denimo v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, drastično poslabšale socialna razmere. Kaj si o uspešnosti Evropske unije kot skupnosti enakopravnih narodov in držav mislijo mladi, ki nimajo skoraj nikakršnih možnosti, da si s svojim delom zagotovijo človeka vredno življenje, bržčas ni treba posebej dokazovati. Zato ostaja najpomembnejša naloga oblasti, da sprejme in uveljavi tako gospodarsko politiko, ki bo omogočala odpiranje novih delovnih mest ter zagotavljanje socialne trdnosti družbe. Seveda sodijo k temu tudi učinkovita državna uprava, sodstvo, zagotavljanje možnosti za pridobivanje znanja. Tudi pri financiranju zdravstvenega varstva je mogoče marsikaj izboljšati. Zakaj je, denimo, potrebno dodatno zdravstveno zavarovanje, ki prinaša visoke dobičke različnim finančnim ustanovam; veliko ceneje in bolj učinkovito bi bilo dosledno vztrajati pri plačevanju prispevkov v zdravstveno blagajno, kot jih določa zakon. Tudi pri pobiranju davkov bi lahko bila država učinkovitejša. Medtem ko država navadnim državljanom brez težav izterja dohodnino, se tisti, ki imajo največ »pod palcem«, vse prepogosto izognejo davkariji.
Delodajalci pogosto tarnajo, da je »cena dela« previsoka in zato premeščajo proizvodnjo v države z bolj spodbudnim gospodarskim okoljem. Denimo v Bangladeš, kjer mora biti delavec zadovoljen, če zasluži 30 evrov na mesec, delodajalca pa ne zavezujejo nobena pravila. V Evropski uniji za zdaj sicer še nismo tako daleč, a bi bilo morda dobro, če bi Evropska komisija z direktivo prepovedala uvoz blaga iz držav, kjer ne spoštujejo osnovnih pogojev, ki jih okvirno določa ustanovna listina Združenih narodov. S tem bi na eni strani posredno pripomogli k boljšemu položaju ljudi v teh državah, na drugi pa bi zmanjšali možnost kovanja vrtoglavih dobičkov na račun zmanjševanja »cene dela«.
Je morda preveč pričakovati, da bodo v Bruslju vsaj razmislili o tem predlogu?
