Od sučnikov do vijolic

Prosti čas | jun. '13

Vijolice poznamo verjetno prav vsi, mnogi tudi afriške vijolice. S sučniki je morda več zadrege, a jih je vredno poznati. Ta dva botanična rodova pa sta le del rastlinske družine, v kateri se šopirijo tudi take lepotice, kot so krožnički, kolumneje, gloksinije in v skalnjakih cenjena gostja, sicer nekoliko razvajena ramondija.

Ramondija je trajnica in sodi v rod vedno zelenih zelnatih rastlin iz družine gesnerijevk (Gesneriaceae), ki so zelo cenjene med ljubitelji alpinskih rastlin. Gojimo jih v skalnjakih, znane pa so vsega tri vrste. Ramonda myconi v naravi naseljuje skalne špranje španskih in francoskih Pirenejev. Samo v Srbiji je doma terciarni relikt Ramona serbica. Domačini okoli njenih naravnih rastišč je imenujejo kolačič, drži pa se je tudi ime feniksov cvet, ker lahko preživi popolno izsušitev. Pred dobrimi 80 leti je namreč ruski botanik Pavel Cernavski urejal svoj herbarij in po listu s primerkom te vrste se mu je po nesreči polil kozarec vode. Na svoje presenečenje je ugotovil, da se je posušena rastlina osvežila in celo pokazala cvetni nastavek. Svoje odkritje je objavil v strokovnem časniku in zapis o »feniksovem cvetu« se je ohranil. Tretja ramondija pa je endemit severne Albanije, Makedonije in severne Grčije.
Vse ramondije najbolje uspevajo na osojni ali vsaj zasenčeni strani zatišnega skalnjaka. Ljube so jim špranje z nekaj hranilne humozne prsti v navpični steni. Tu se v dobrem in slabem družijo z majhnimi praprotmi, kakršni so sršaji. Ramondije so lepe že s svojimi rozetasto razporejenimi listi, še lepše pa so v cvetju, ki dejansko spominja na cvet afriške vijolice.

Zasukan in zvit
Tak je sučnikov plod, po katerem je rastlina dobila slovensko ime. zaradi vzdolžno spiralasto zasukane in nekoliko na cigaro spominjajoče oblike. Enak pomen ima tudi strokovno rodovno ime (gr.: Streptocarpus).
Ko plodovi dozorijo, se šivi odprejo in prav drobna semena se z vrtenjem raztresejo po okolici. Da so semena zares drobna, pove podatek, da jih moramo za gram teže našteti od štirideset do osemdeset tisoč! Sicer pa so sučniki cenjene lončnice z velikimi in barvitimi cvetovi, v mnogih barvah in oblikovnih posebnostih, v majhni ali skoraj orjaški izvedbi, odvisno pač od vrste in sorte. Med gojitelji so najbolj priljubljeni križanci, ki pri oskrbi niso zahtevni. Pri žlahtnjenju so obilno uporabljali vrsto Streptocarpus rexii, ki je doma po tropskih gozdovih Južne Afrike in Madagaskarja. Med gojenimi sortami prevladujejo tiste z belimi, rdečimi, rožnatimi, modrimi in vijoličastimi cvetovi v najrazličnejših odtenkih. Pogosto je cvetno grlo dodatno ozaljšano z žilami v kontrastni barvi in najnovejši dosežki se bahajo z nakodranimi ali čipkasto narezljanimi cvetnimi robovi. Trobentasti cvetovi so dolgi 10 ali celo več centimetrov.

Neprava vijolica
Doma je na črni celini in zato je zdaj afriška vijolica ali drugič spet kar sanpavlija, po strokovnem imenu Saintpaulia ionantha. V svoji domovini je to vedno zelena trajnica, pri nas pa nič več, saj rastline ne prenesejo temperatur pod 15 stopinj. So izredno priljubljene sobnice, a za uspešno rast in cvetenje potrebujejo stalno temperaturo, rodovitno prst, vlažen zrak in delno zasenčeno rastišče. Cvetje afriških vijolic je barvno prav pestro, saj so cvetovi lahko glede na sorto bele, rožnate, škrlatne ali modre barve, lahko so enojni, bogato polnjeni ali le polvrstnati, včasih imajo nagubane ali valovite robove venčnih listov. Razrasle rastline so blizu 10 centimetrov visoke, v širino pa tudi do dvakrat toliko. Obstaja tudi skupina posebno ljubkih, a v listju in cvetju prav miniaturnih sort.
Kolumneje in kolibriji
Kolibriji so pomembni ptičji opraševalci in v naravi letajo samo po obeh Amerikah. Prav kolumneje imajo cvetove, ki jih imajo kolibriji najraje, so dvoustnati in rdeči, saj te kljunatce privabljajo predvsem rdeče in rdečkaste barve. Posplošeno bi opisali vrste iz tega rodu kot vedno zelene polegle ali plazeče se zelike, saj so le redke vrste polgrmasto olesenele. Več vrst in iz njih nastalih sort kolumnej uvrščamo med cenjene sobnice in skoraj vse so poleglo rastoče z dolgimi olistanimi poganjki. Zato so zelo primerne za zasajanje visečih cvetličnih košar. Ne prenesejo nobenega mraza in potrebujejo svetlo, vendar pa ne sončno mesto. Cvetje se pojavlja v zalistjih in se postopoma odpira. Veličastna kolumneja (Columnea gloriosa) ima nerazvejane in do 90 centimetrov dolge poganjke. Ker ima ta vrsta sorazmerno velike liste, jo zlahka ločimo od drobnolistne (Columnea microphylla), ki je nežnejše rasti, vendar obilno cveti. Pri obeh vrstah so tudi sorte s pisanim listjem, kar je prijetna dekoracija v  brezcvetnem obdobju. Sorodstveno je kolumnejam zelo blizu rod ešinantov (Aeschynanthus), vendar so rastline manj izrazito povešave.

Siningijje ali gloksinije
V družini gesnerijevk po velikosti cvetja gotovo izstopajo siningijje (Sinningia), ki jih bolje poznamo kot gloksinije. To so izrazite poletne sezonke, ki pa v tleh naredijo podoben gomoljček kot gomoljne begonije. Navzlic temu jih vrtnarji raje vzgajajo iz semena. Spet imamo opraviti s široko barvno paleto, cvetje pa je enojno ali polnjeno. Medrodovni križanec je streptogloks (Streptocarpus x Gloxinia, kot se je rod nekoč imenoval), ki ima gloksinijam zelo podobne cvetove, vendar nekaj manjše, a zato številnejše. Zaradi sploščenega cvetnega krožca na vrhu ozke cvetne cevi so dobile svoje ime rastline, ki strokovno slišijo na rodovno ime Achimenes, po naše pa so to krožnički. Prav ljubki so v rožnatem ali modrem.

Potaknjenci ali semena
Vse omenjene in tudi druge gesnerijevke obrodijo obilo izredno drobnega semenja, zato je ljubiteljska setev tvegano početje. Veliko preprosteje si je s potaknjenci vzgojiti nove rastline. Znano je množenje afriških vijolic z listnimi potaknjenci, nekoliko drugačna je izvedba pri sučnikih, kjer se zakorenini vsak odlomljen list, še več: če list po sredinski žili razpolovimo in po dolgem rahlo potisnemo v substrat, pridelamo še več mladih rastlinic. Kolumneje po cvetenju razmnožujemo tako z vršnimi in še izdatneje s stebelnimi potaknjenci. Pri krožničkih sicer lahko zakoreninimo nežne vršičke, izdatno pa je tudi množenje z drobnimi, storžkom podobnimi gomoljčki.