Preveč gnojenja tudi škoduje
Pogosto nam prezimljene in presajene lončnice ne uspevajo tako, kot bi želi, pa čeprav uporabimo kakovostna gnojila. Zemlja v koritih je po navadi zakisana in izrabljena. Manjka ji humusnih snovi. Tedensko gnojenje in morda še z dvojno dozo povzroči, da vsa hranila niso porabljena in ostanejo v zemlji. Povečana kislost zemlje preprečuje rastlinam, da bi hrano posrkale, saj posamezni elementi v prevelikih količinah preprečujejo dostop hranil do koreninskega sistem in v rastlino. Torej nič ne pomaga, če pregnojimo s kalijem, če ni dovolj fosforja itd. Zelo je pomembno, da so tudi gnojila narejena v primernih razmerjih. Zato moramo zemljo zamenjati. Včasih je to težko storiti, ker se je koreninski sistem razraščal v majhni posodi, zdaj pa je nabito polna s koreninami. Seveda se bojimo, da bomo te korenine poškodovali, zato večina stare, zakisane zemlje ostane ob rastlini, kar pa je napaka.
Korenine raztegnemo na vse strani, zemljo posmukamo in rastline po možnosti presadimo v večje posode, dodamo pa zemljo, ki smo jo pomešali z bioorganikom (dve pesti na korito). Po presajanju rastline izdatno zalijemo z medicoplantom ali pa regenerinom.
Na vrtu in v sadovnjaku
Pogosto se zgodi, da zelo cvetočim sadikam paradižnika cvetovi odpadejo in pridelka ni, čeprav smo gnojili s hlevskim in konjskim gnojem. V tem primeru bi analiza zemlje prav gotovo pokazala pomanjkanje fosforja in kalija, ki ga hlevsko gnojilo ne vsebuje. Pomagamo si lahko tako, da sadike dvakrat do trikrat zalijemo z raztopino vodotopnega kalija – kristalita, lahko pa kristalit potresite okoli rastlin in izdatno zalijete. Presenečeni boste nad učinkom.
Kadar se podobni problemi pojavijo v sadovnjaku, krošnjo 2- do 3-krat poškropimo z raztopino kalijevega gnojila in tla pod krošnjo pognojimo s kalijevim sulfatom, triplex superfosfatom. Kalijevemu kloridu, ki je sicer najcenejši, pa se raje izognimo. Klor, ki je vezan na kalij, namreč ni najbolj koristen za rastline. V krošnji bo gnojilo učinkovalo takoj, kar pa smo potresli pod krošnjo, bo koreninskemu sistemu dostopno v nekaj mesecih. Seveda pa je pridelek za to sezono izgubljen. Pomembno je, da drevo pripravimo za naslednjo sezono. Proces uravnoteženja hranil je namreč dolgotrajen, vendar se je vredno potruditi.
Pozornost je treba posvetiti tudi morebitnim boleznim in škodljivcem, ki prav tako lahko povzročijo odpadanje cvetja in plodov. Zlasti se to pojavlja pri češnjah, slivah, marelicah in pri večini drugih koščičarjev. Cvetožer je eden izmed velikih škodljivcev, ki zmanjšuje pridelek. Nerodnost pa se pojavi tudi pri nekaterih češnjah, ki se niso oprašile. Če imamo posajeno samo eno češnjo in daleč naokoli ni drugih, je lahko krivda tudi v tem.
