Kdaj nam strah in tesnobnost lahko koristita
Strah je univerzalna izkušnja skoraj vsakega človeka, ki ima svoj vzrok. Vse več ljudi obremenjuje tudi tesnoba, za katero pa človek ne more prepoznati vzrokov. Lahko ima pozitivne učinke, izraža pa se v različnih bolezenskih oblikah, in to od mravljinčenja do netipičnih bolečin v trebuhu ali križu. Kako se rešimo te nadloge?
Strah je vezan na konkretne okoliščine, ki jih človek doživlja kot ogrožajoče. Gre za povsem zaveden proces, ki ga ljudje tudi poimenujejo. »Strah me je izpita, nove službe in podobno.« »Strah me je živali, višine, globoke vode in podobno.« Človeka je torej lahko strah različnih okoliščin, ki ga realno ogrožajo ali pa je razvil konkreten strah pred nekaterimi okoliščinami zaradi slabih izkušenj v preteklosti.
Vse večkrat pa beremo ugotovitve, da naj bi v zdajšnjem načinu življenja tudi tesnobnost postajala univerzalna človekova izkušnja. Tesnobnost ali anksioznost je čustvo, ki je v bistvu zelo podobno ali celo enako strahu, vendar z razliko, da za tesnobnost človek ne prepoznava zunanjih vzrokov ali virov svoje tesnobnosti. »Strah me je, pa ne vem zakaj.« »Nemiren sem, nervozen, pa se mi pravzaprav ni zgodilo nič takega.«
Tesnoba je zato v primerjavi s strahom bistveno bolj neprijetno čustvo, ker prizadeti ne prepozna njenega izvora ali vzroka zanjo. Kaže se lahko v različnih oblikah, kot je tiščanje v prsih, »cmok« v grlu, plitvo in hitro dihanje, telesni nemir in nesmiselna aktivnost, mravljinčenje v prstih ali okoli ust, znojenje (»mrzel pot«), občutek, da se bo nekaj groznega zgodilo, netipične bolečine v predelu trebušne votline ali v križnem predelu, prebavne težave (driske), pogosto uriniranje in še bi lahko naštevali. Kot vidimo, se lahko anksioznost pogosto kaže v netipičnih telesnih simptomih, zaradi katerih ljudje pogosto iščejo pomoč pri zdravnikih ter pričakujejo, želijo ali celo zahtevajo številne preiskave, da bi dokazali bolezensko (organsko) ozadje tesnobnosti.
Ali je anksioznost znak duševne motnje? Nikakor ne, čeprav se zaradi vse bolj razširjene rabe tega pojma med ljudmi ustvarja prav tako prepričanje in razpoloženje.
Anksiozne motnje, ki se kažejo v obliki bolezenskih motenj (denimo panični napadi, stalna tesnobnost, ki povzroča resne telesne težave, tesnobnost v različnih okoliščinah itd) so danes vse pogostejša težava ljudi, ki iščejo psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč. Razlago za to je mogoče najti v tem, da smo v zdajšnjem načinu življenja vse pogosteje postavljeni pred zahteve (ne le izzive), ki naj bi jih ali bi celo morali izpolniti zato, da bomo srečni, uspešni, znani, bogati, ne pa vedno zadovoljni. Mogoče je celo zastaviti provokativno vprašanje, ali je človek v zdajšnjem globaliziranem svetu vedno bolj prestrašen (ga je strah) ali ima anksiozno motnjo?
Tesnobnost, anksioznost pa je vendarle v življenju kdaj pa kdaj tudi potrebna in celo smiselna. Tesnobnost kot čustvo in stanje je vedno usmerjena v prihodnost, čeprav vzrokov zanjo ne prepoznamo takoj. Dokler vodi v aktivnosti, pa čeprav je vzrok zanjo difuzen in nejasen, tesnobnost omogoča več možnosti za rešitev kot pa strah. Kadar nas je nečesa konkretnega strah, se pravi, da se čutimo ogrožene, imamo le dve možnosti - beg ali boj, umik ali rešitev problema.
Prepoznajmo vzroke za tesnobo
Anksioznost, dokler je smiselna, omogoča več možnosti za rešitev. Zahteva aktivnost, in to ne le v fizičnem pomenu, še pogosteje gre za miselno aktivnost, se pravi, da vključuje kognitivne funkcije. Vzemimo primer tesnobnosti pred pomembno preizkušnjo. Najprej lahko človek prepozna pri sebi tesnobo, nemir in še kaj, ko se mu bliža čas pomembnega izpita ali katere druge preizkušnje. Sam o tem še ne razmišlja in sprva niti ne prepozna, da gre za vznemirjenje in tesnobnost pred izpitom. Če se potem vpraša (smiselna aktivnost), zakaj je nemiren, tesnoben, »živčen«, pa lahko ugotovi, da je tesnobnost povezana z izpitom, razlogov za to pa je lahko več. Lahko dvomi vase, v svojem bistvu je pred tovrstnimi preizkušnjami negotov, je prepričan, da izpita ne bo mogel opraviti zaradi različnih razlogov, ni motiviran za izpit ali pa ima premalo časa za pripravo. Vsak od teh razlogov zahteva različno ukrepanje, ki lahko vodi k odpravi tesnobnosti. To pomeni, da se lahko načrtno in organizirano pripravi na izpit, lahko ga preloži ali celo odpove, lahko pa tvega, da ga bo kljub premajhnemu znanju morebiti vendarle opravil. Rešitev, konstruktivnih ali nekonstruktivnih, je torej lahko več in vedno so odvisne od posameznika. Zato je tesnobnost kot čustvo usmerjena v prihodnost, strah pa predvsem v sedanjost, ker je vzrok strahu vedno aktualen, prisoten tukaj in zdaj in ga je mogoče rešiti na opisana dva načina.
Strah in tesnoba sta tudi opozorilna mehanizma
Težava je tudi v tem, da strah in anksioznost štejemo med tako imenovana »negativna čustva«. To pa vodi v prepričanje, da se ju je treba izogniti ali pa ju vsaj zmanjšati. Pri tem pa pozabljamo, da sta strah in tesnoba dva zelo pomembna zaščitna in opozorilna mehanizma, ki nam omogočata zavedanje in prepoznavo nevarnosti - tako tistih objektivnih, kot tistih, ki so ogrožajoče zaradi doživljanja nekoga v povezavi z njegovimi izkušnjami, lahko pa tudi zaradi lastne negotovosti in dvomov vase. Popolna odsotnost strahu ali tesnobe bi torej pripeljala do neprepoznavanja nevarnosti za nas, kot tudi za druge okoli nas. V skrajnosti bi bila oseba, ki ne pozna strahu ali tesnobe, neobčutljivo in neempatično človeško bitje brez stika in čustvenega odnosa do okolice.
Kdaj anksioznost preide v duševno motnjo?
Vse več avtorjev opozarja, da bi znalo napačno razumevanje anksioznosti kot izključno »negativno« čustvo pripeljati do tega, da bi vsako tesnobo, anksioznost že označili kot duševno motnjo. Zato kaže vedno znova spomniti, da je to čustvo pozitivno in spodbudno, kadar sta strah ali tesnobnost v mejah »normalnega«, ker je v funkciji prilagajanja in samozaščite posameznika. V nekaterih primerih so pravzaprav nujna ta čustvena stanja. Ko pa strah ali anksioznost prestopita meje bolezenskega, je to najmočnejši in najbolj neugoden občutek ali čustvo, ki ga poznamo.
Na tem mestu je mogoče narediti primerjave s stresom. Tako kot dolgotrajna izpostavljenost negativnemu stresu lahko tudi naraščajoča in dalj časa trajajoča anksioznost pripelje do bolezenskih motenj. Tesnobnost zahteva rešitev in če do nje ne pride (razlogi so lahko različni), se stopnjuje in izgublja svojo pozitivno funkcijo ter povzroča stanja, kot so duševne in telesne bolezenske spremembe.
Tesnobnost se lahko intenzivira, poglablja in širi, ko človek nima možnosti, da vplival na rešitev določenih razmer, če tega ne zna, ne želi ali pa ne zmore, kar se pogosto dogaja, ko gre za rešitev nezavednih konfliktov, ki so povezani s tesnobnostjo. Zato sodobno razumevanje tesnobe pozna dve obliki: anksioznost kot aktualno duševno stanje, ki je posledica reakcije osebe na določeno konkretno okoliščino, in anksioznost, ki je povezana z osebnostnimi značilnostmi posameznika. Stroka zato govori o aktualni anksioznosti (»state«) in anksioznosti kot delu osebnostne in značajske strukture določene osebe (»traid«).
Prav slednja vrsta anksioznosti, ki je posledica osebnostne strukture posameznika (traid), pogosteje pripelje do razvoja bolezenskih oblik, ki se lahko kažejo kot resne duševne motnje (panični napadi, fobije in fobični strahovi, psihosomatske bolezni in še kaj). Tovrstne motnje pa posameznik po pravilu ni več sposoben rešiti sam in zato potrebuje ustrezno strokovno – psihiatrično, psihološko ali psihoterapevtsko. Mreža tovrstne pomoči v Sloveniji je že zelo razpredena in dobro organizirana, zato tudi dostopna in le še osebni pomisleki ali predsodki so lahko ovira, da ljudje z opisanimi težavami pravočasno ne poiščejo pomoči.
