Delo je njen konjiček

Zgodbe | jul. '13

»Ko sem bila še zelo mlada, sem se bala zrelih let, sploh pa starosti. Takrat sem mislila, da je jesen življenja dolgočasna, nezanimiva in predvsem nevidna. Zdaj, ko sem upokojena, sem še vedno dejavna in sredi življenja,« povzame Nevenka Tomšič, ki vodi Društvo univerze za tretje življenjsko obdobje v Ilirski Bistrici. Ta univerza pa že osemnajst let skrbi za izobraževanje in prostočasne dejavnosti starejših.

Naša sogovornica navdušeno pravi, da tretjega življenjskega obdobja čedalje številnejši starejši ne preživljajo za zapečkom, temveč nadvse dejavno. Tako delajo za plačilo ali prostovoljno, se izobražujejo, se ukvarjajo z umetnostjo, športom, vrtnarijo, varujejo vnuke, se zabavajo, mnogi odpirajo tudi svoja podjetja, potujejo itd.
»Ko se upokojiš, si v povprečju star nekaj več kot šestdeset let in pred teboj sta vsaj še dve desetletji življenja. Tisti, ki so bili vse življenje vedoželjni, so taki tudi po upokojitvi,« nadaljuje in opaža, da mnogi šele na jesen življenja uresničijo svoje mladostne sanje, saj prej za to niso imeli časa. Tako se začnejo učiti tujih jezikov, risati, peti, igrati na ta ali oni instrument itd.
»Glavni namen in naloga našega društva je razvijanje, organiziranje in priprava izobraževalnih dejavnosti za odrasle (od učenja jezikov, do pridobivanja praktičnih znanj za vsakdanjo rabo), spodbujanje in posredovanje ponudbe in povpraševanja po strokovnih znanjih in dejavnostih starejših, samopomoč v razširjenih socialnih mrežah, izobraževalni turizem starejših, razvijanje umetniške in kulturne dejavnosti, ohranjanje kulturne dediščine, spoznavanje bližnjega okolja, skrb za zdravo življenje in ohranjanje psihosocialnih sposobnosti, spodbujanje organiziranja prostovoljnega dela v različnih okoljih, snovanje in izvedba projektov, ki omogočajo sodelovanje med generacijami,« našteva.
S stalnim izobraževanjem se vsi, tudi starejši spreminjajo v boljše, bolj razgledane osebnosti, gradijo odnose z drugimi in ostajajo vključeni v družbo. »Pravzaprav je izobraževanje že samo po sebi način dejavnega staranja!«
Ugotavlja, da so ženske bolj vedoželjne kot moški, svoje znanje želijo dopolniti in si pridobiti novo znanje. Moški pa si ne želijo priznati, da se je treba učiti vse življenje, zato si jih bodo v prihodnjih letih prizadevali čim več pritegniti medse.
»Univerza ima v našem ne ravno velikem kraju nekaj manj kot 300 udeležencev. Svoje znanje bogatijo v več kot 20 izobraževalnih vsebinah, organiziranih v 30 skupi«. Obiskujejo študijske krožke angleškega, italijanskega, nemškega in španskega jezika, kulturno klepetalnico, skupino spoznavajmo svet in domovino, računalništvo, restavratorstvo, klekljanje, pohodništvo itd. Tudi v prihodnje bodo poskrbeli za raznovrstno ponudbo, pri čemer bomo upoštevali želje in potrebe starejših, ter jo prilagajali strukturi udeležencev.«
Nevenka Tomšič, ki je bila zadnjih petnajst let pred upokojitvijo zaposlena na občini Ilirska Bistrica kot vodja oddelka za gospodarstvo in finance, nima posebnega konjička; njen konjiček je delo. Rada ima tudi naravo, predvsem morje, krajša potovanja, glasbo. Včasih prebere kako knjigo in uživa pri ročnih delih. Letos ji je prvič uspelo urediti tudi manjši vrt. Rada je v družbi in uživa v delu z ljudmi. Pravi, da je srečna, če so srečni njeni najdražji in če lahko kakorkoli pomaga svojim bližnjim, pa tudi drugim.
Skrbi jo le čedalje večja brezposelnost in to, da se nekateri domovi starejših praznijo, ker seniorji nimajo dovolj denarja, socialne pomoči pa nočejo vzeti, ker nočejo obremeniti svojih pogosto brezposelnih otrok ali vnukov, ki živijo v njihovih hišah ali stanovanjih.
»Na srečo se to v Domu starejših občanov Ilirska Bistrica še ne dogaja. Nedopustno in zelo zaskrbljujoče je, če se morajo mlade družine, pa tudi drugi preživljati s pokojninami staršev ali morda celo starih staršev,« je sklenila svojo pripoved.