»Pragove« kocke
Fantiču na koncu vasi je bil hišni prag ves znani svet. Videlo se je do jablane za potokom in celo do cerkve na Homškem hribu. Družbo so mu delali cunjast pajac z rdečo kapo ter nekaj kamnitih kock. Menda so bile te kocke nekoč graščinske, a so se jih otroci naveličali. Vaškemu fantiču so bile barvite kocke všeč. Ker so bile težke, se jih je dalo lepo zlagati. Bile so podobne kamnitemu pragu njegovega sveta, zato jim je pravil »pragove kocke«.
Fantič je zrasel, kocke so se izgubile in izgubil se je tudi spomin nanje. Pa je fantič čez dolge čase kot star godrnjajoči bradatež hodil po tehničnem muzeju in milo se mu je storilo v sobi igrač, kjer je našel kocke svojega otroštva.
Zgodba o kockah ima poldrugo stoletje uradne zgodovine. Lesene kocke kot osnovne igrače je v otroške vrtce uvedel učitelj Friedrich Froebel. Tudi prvi pravi otroški vrtci so bili njegova zamisel. Leta 1875 sta brata Otto in Gustav Lilienthal, nadarjena oblikovalca, prva zmajarja in pionirja reportažne fotografije patentirala izdelavo kock iz krede, kremenovega peska, lanenega olja in barv. Po njunem receptu se zmes oblikuje in stiska v kalupih ter posuši na vročini. Surovine in postopki dosegajo visoke okoljske kriterije.
Ustvarjalni genij bratov Lilienthal pa je bil večji od trgovskega in zabredla sta v dolgove. Prisiljena sta bila prodati obetavni patent za izdelavo kock poslovnežu Adolfu Richterju, ki je s kockami preplavil svet. V »zlatih časih« na prelomu stoletja je imela tovarna Anchor (Sidro) kar 650 delavcev in poslovalnice v Londonu, St. Petersburgu, New Yorku in na Dunaju.
Čudovitih igrač niso mogli uničiti ne dediči ne velika gospodarska kriza, celo obe svetovni vojni ne. Toda moderni časi plastike in sivina poti v socializem so leta 1963 razprodali tovarno igrač. Pravljično zgodbo o gradu iz kock so ohranjali le številni ljubitelji, povezani v društvu Prijateljev Sidra. Tovarno kock pa je obudila vnovič združena Nemčija.
V predmestju Rudolstadta iščem Richterjevo vilo, v kateri naj bi bil muzej igrač, a so mi na turističnem uradu dopovedali, da je šlo vse »cugrund«. A če pohitim, morda v tovarni, ki je na drugem koncu mesta, še koga ujamem. Vse se je lepo izšlo. Pri Anchorju ali po naše Sidru (www.ankerstein.de), so mi prijazno razkazali postopek izdelave in razstavo gradov iz njihovih kock. Seveda je šla z menoj ena škatla »pragovih kock«.
Tudi vnukinja Manca ima rada kocke.
Edina »ta stara«, močno obrabljena kocka, ki smo jo (spet) našli na vrtu.
V tovarni radi razkažejo sestavljene gradove.
Dragi bralci, morda tudi vi hranite doma kak predmet iz otroštva, ki vam je še posebej veliko pomenil. Pošljite nam fotografijo in zapišite svojo zgodbo…
