Zapravljene priložnosti?
Pravzaprav imamo Slovenci kot narod tudi veliko sreče. Če se ozremo v našo zgodovino, se nam je v mnogih, tudi usodnih preizkušnjah vendarle uspelo obdržati kot narod in se nazadnje celo osamosvojiti ter ustanoviti lastno državo. Mnogi narodi, ki imajo podobne težnje in pravice, je v tej nameri spodletelo in so še vedno predmet mešetarjenja velikih sil, ki se praviloma ne menijo za pravičnost in želje »malih« članov mednarodne skupnosti, prednost imajo pač njihovi interesi. Morda se ta kruta resničnost najbolj usodno izraža v položaju Palestincev. Načeloma jim vsi pritrjujejo, ko zahtevajo svoje pravice, vendar več od načelne podpore ne morejo pričakovati. No, katera od držav, vpletenih v bližnjevzhodni konflikt, jih kdaj pa kdaj oskrbi z orožjem, z nafto obdarjeni šejki jim namenijo nekaj denarne podpore, tudi humanitarne pomoči so deležni, vendar vse to ne spreminja temeljnega vprašanja, zakaj tudi Palestinci ne morejo biti gospodarji svoje usode. Vendar palestinska težava ni zgolj posledica preračunljivosti »velikih interesov«, ki želijo obvladovati mednarodno skupnost, velik del odgovornosti za nesrečo palestinskega ljudstva nosijo tudi palestinski voditelji, ki bolj kot skupnim težnjam sledijo interesom posameznih skupin, praviloma povezanih z zunanjimi »pokrovitelji«. V bistvu smemo tudi v tem primeru ugotoviti, da notranja razcepljenost naroda praviloma onemogoča doseganje temeljnih ciljev. Slovenska izkušnja pred dobrimi dvajsetimi leti potrjuje to ugotovitev.
Toda ali znamo doseženo obvarovati pred nevarnostjo notranjih delitev? Ni potrebna posebna modrost, da ugotovimo, kako zlahka se »zgodba o uspehu« spremeni v zgodbo o porazu. Po dobrih dvajsetih letih je novodobni gospodarski in politični eliti uspelo državo pripeljati na rob bankrota in veliko večino ljudi skrbi, kako preživeti iz meseca v mesec, brez dela in zaslužka so državljani, ki jih sicer legalno izvoljeni voditelji prepričujejo, da so za njihovo nesrečo krivi »strici iz ozadja« ali pa tisti, ki še vedno pogrevajo in razpihujejo delitve iz druge svetovne vojne. Takim »narodnim voditeljem«, ki svojo oblast gradijo na delitvah in sovraštvu, se je treba odreči, če se kot narod in država želimo izvleči iz pasti zdajšnje krize.
Ta kriza zagotovo ni le finančna in gospodarska, je tudi moralna. Novodobni preroki nas prepričujejo o vsemogočnosti »tržnega tekmovanja«, pri čemer pa pozabljajo, kdo je pravzaprav ustvaril družbeno bogastvo, ki se ga hočejo polastiti. Drži, nič ni narobe, če imajo tisti, ki delajo več in bolje, tudi »debelejše« bančne račune, narobe in krivično pa je, kadar bogastvo temelji na prevarah in kraji. In to je bistvo tako imenovane tajkunizacije.
Slovenija ima vse možnosti, da je uspešna in socialno pravična družba. Tisto, kar potrebujemo, je uveljavitev osebne odgovornosti, pri čemer je ta toliko večja, kolikor pomembnejša je vloga posameznika v družbi. V prvi vrsti gre za nosilce zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. In seveda tudi za oblast na lokalni ravni. Uspešnost države presojamo ljudje po naših vsakdanjih izkušnjah, te pa so pogosto vse prej kot spodbudne. Kako naj na primer verjamemo v učinkovitost pravne države, če delodajalcu dovoljuje »odlog« plačila plač in prispevkov, obenem pa iz podjetja milijoni odtekajo v davčne oaze. K sreči kaže, da se je v zadnjem letu ali dveh ravnanje sodišč na tem področju spremenilo in tako ni več »nedotakljivih«. Tudi ko gre za korupcijo, so se vpletenim začele »tresti hlače« in državni uradniki se postopoma začenjajo zavedati, da so »uslužbenci« državljanov. Bolj ko bo država uspešna pri uresničevanju teh zavez, večje bodo možnosti, da se izkopljemo iz krize. Pa še nekaj: povsem nedvoumno bo treba ugotoviti, kdo so tisti, ki so nas pripeljali v krizo. Takim pač ne smemo zaupati mandata, da nas skušajo izvleči iz nje.
Narod, ki je razdvojen, se ne zmore soočiti z izzivi časa. Slovenci smo bili že nekajkrat v zgodovini na prelomnicah, ki so odločale o našem obstoju. Doslej smo bili v teh preizkušnjah uspešni, zato smemo upati, da bo tudi tokrat tako.
