Popravljanje napak
Slovenski državljani smo se pred dobrima dvema desetletjema na plebiscitu skoraj soglasno odločili, da bomo živeli v svoji samostojni državi. Verjeli smo, da bodo izvoljeni predstavniki ljudstva naše zaupanje opravičili in sprejemali odločitve, ki bodo sledile v ustavi zapisanemu načelu, da je Slovenija pravna in socialna država. Žal pa moramo po dobrih dveh desetletjih ugotavljati, da je nova politična elita skupaj z novodobnimi poslovneži zlorabila naše zaupanje. O tem govorijo podatki o rekordni nezaposlenosti, vse slabšem socialnem položaju prebivalstva, o veliki zadolženosti države, pa o prepočasnem delovanju pravosodnih oblasti …
Vse te stranpoti naše tranzicije so »pokrite« z ustreznimi zakoni, tako da je zakonodajna veja oblasti pravzaprav »izvirni krivec« za zdajšnjo krizo. V resnici so poslanci pri odločanju prepogosto pozabili na to, da so v parlamentu predvsem predstavniki ljudstva in da naj ne bi glasovali kot podaljšana roka vodstev političnih strank. Vse dozdajšnje pobude, da bi vendarle uveljavili temeljno odgovornost politikov do državljanov, niso bile uspešne. Celo zakoni, ki so dokazano poslabšali gospodarski in socialni položaj v državi (zakon o denacionalizaciji, zakon o privatizaciji, zakon o gospodarskih družbah) so ostali v bistvu nespremenjeni.
Ljudje vidijo in občutijo, da je v državi marsikaj narobe, vendar je njihov glas le redko upoštevan, ko gre za iskanje poti iz nastale krize. Pravzaprav je breme krize naloženo na pleča ljudi, ki niso v ničemer krivi, da je do krize sploh prišlo.
Drži, da mora vlada za sanacijo zdajšnjih razmer sprejemati tudi nepriljubljene ukrepe, vendar bi državljani protikrizne ukrepe sprejeli z večjim razumevanjem, če bi brez zadržkov ugotovili osebno odgovornost tistih, ki so nas pripeljali v razmere, v kakršnih smo. Najmanj, kar bi bilo treba doseči, bi bil »odvzem licence« politikom, ki so sodelovali pri sprejemanju napačnih in škodljivih odločitev. Pa seveda tudi tistim, ki so si prilastili naše skupno premoženje.
To poletje so nas politiki znova prepričevali, da mora Slovenija za ozdravitev javnih financ in za zagon gospodarstva prodati ali sprivatizirati petnajst pomembnih podjetij, ki so v večinski državni lasti. Pravijo, da je država slab gospodar in da so uprave teh podjetij sprejemale slabe odločitve. Oprostite, kdo pa je nastavljal uprave največjih slovenskih bank, ki so »pridelale« več milijard veliko luknjo v državni bilanci? Ali se bo ponovila zgodba, ko so posamezniki z bančnimi posojili kupovali podjetja, posojila pa nato vračali z izčrpavanjem privatiziranih gospodarskih družb. Tako pač ne gre. Tisti, ki upravljajo z našim skupnim premoženjem, morajo na vsakem koraku osebno odgovarjati za svoje odločitve.
Pri sprejemanju spornih in v javnosti nepriljubljenih odločitev se oblast pogosto sklicuje na »direktive« iz Bruslja. Čeprav smo člani Evropske unije in smo torej zavezani uresničevati skupno politiko, bi smeli pričakovati, da bodo naši predstavniki pokazali več odločnosti, ko gre za ohranjanje vrednot, na katerih naj bi temeljila naša družba. Tako pa smo pogosto »bolj papeški od papeža« in celo priporočila jemljemo kot zahteve. Skratka, potrebujemo več samozavesti in samokritičnosti. Drži, da je težko priznati svoje napake, vendar brez tega ne bo šlo.
Na drugi strani pa nam dopovedujejo, da je vsesplošna privatizacija rešitev za vse težave, ki bremenijo sodobno družbo. Ne le gospodarstva, temveč tudi zdravstva, izobraževalnega sistema, pokojninske blagajne, socialnih ustanov …Temu se je treba odločno postaviti po robu, saj bi se s tem spremenili temelji, na katerih stoji naša družba. Pri tem imajo največjo odgovornost tisti, ki smo jim zaupali vodenje države. Upajmo, da se tega zavedajo.
