Ljubezen ne sprašuje po letnici rojstva
Med letaki prodajalcev zelenjave in organizatorjev dogodkov se je na lokalni oglasni deski znašlo tudi sporočilo bolj osebne narave: Samski moški, star 54 let, urejen, preskrbljen, /…/ želi za prijateljstvo in kasneje za resno zvezo spoznati samsko žensko ali mamico, staro od 40 do 60 let.«
Avtor oglasa je Boris, zavarovalniški agent. Ima dvanajstletnega sina, ki živi pri njegovi nekdanji partnerki, sam pa ob vikendih skrbi zanj. Meni, da je še premlad, da ne bi spet užival v življenju v dvoje: »Želim si spoznati žensko, s katero bi se razumela in se imela resnično rada. Mislim, da nas je veliko duš, ki iščemo drugo polovico.«
Iz žalosti v novo srečo
Vnovično iskanje ljubezni pa po boleči izkušnji, kakršna je ločitev ali smrt partnerja, nikakor ni enostaven proces.
Zakonski in družinski terapevt Drago Jerebič se pri svojem delu pogosto srečuje s starejšimi, ki se želijo zbližati z novimi osebami: »Človek je odnosno bitje in mu je prijetno v odnosu. Želi se z nekom pogovarjati, želi biti sprejet, slišan in razumljen, hkrati pa biti koristen in v podporo drugemu.« Med prednosti tega, da na starost vzpostavimo nov partnerski odnos, pa po mnenju terapevta Damijana Ganca iz sevniškega družinskega inštituta Zaupanje zagotovo sodita občutek povezanosti in varnosti: »Življenje dobi nov smisel, po navadi pa je novo partnerstvo povezano tudi z večjo delovno ali gibalno aktivnostjo, denimo s sprehodi, s skrbjo za dom in za sočloveka, včasih pa pomeni tudi dostop do novega družabnega kroga.«
Od ločitve ali vdovstva do vnovične sreče v ljubezni je treba prehoditi mnogo korakov - večinoma ob pomoči okolice, poudarjata oba sogovornika. »Dobro je, da se tisti, ki so izgubili partnerja, povežejo z drugimi vdovci in vdovami. Proces žalovanja je uspešnejši, ker imajo socialno mrežo, kjer so razumljeni. Ohranjanje medsebojnih odnosov je najboljša preventiva, meni Jerebič. Ganc pa dodaja, da je izjemnega pomena tudi ohranjanje stika z družino, z otroki in vnuki. Ta vez ostaja za vedno, kakovost življenja vsakega starejšega pa se kaže tudi v tem, ali lahko goji topel in spodbuden odnos s svojimi potomci.
Želim nekoga spoznati – ampak kje?
Borisu se je v prvem tednu po objavi oglasa javilo 5 ali 6 kandidatk. »Zdaj smo v fazi dogovorov. Me je pa klicala ženska, ki si je želela le spolnosti brez obveznosti, česar pa si ne želim. Zadeva se mi je takoj zdela sumljiva, a že po nekaj urah me je poklical njen razjarjeni partner, češ da se spravljam na že oddane ženske.«
Pred tem je Boris poskušal s pomočjo ženitvenih agencij in spleta. »S poročnimi agencijami nimam dobrih izkušenj. Vsakič sem bil bolj razočaran – zdelo se mi je, da jim gre le za denar. Eden od agentov je s spleta pobral kontakte, ki so jih objavile različne ženske – večina številk in elektronskih naslovov še obstajala ni! - in mi jih dal, napisane na listu papirja. Za to res ne potrebujem posrednika. Tudi s spletom imam precej slabe izkušnje. Res ni stroškov, je pa izjemno veliko neresnih oglasov. Imam službo, avto in hišo, vendar želim partnerko, ki me bo imela zares rada in ne bo iskala zgolj izhoda iz materialne stiske. Prav tako veliko žensk moti dejstvo, da imam otroka, ki pa je seveda moja prioriteta. Mimo vaše oglasne deske se vozim vsak dan, in zato sem se odločil poskusiti srečo.«
Mira, prostovoljka pri lokalnem društvu upokojencev, pa vsem, ki bi se radi znova zaljubili, priporoča aktivno preživljanje prostega časa: »Mislim, da je najboljši način, da se ljudje spoznajo v kasnejših letih, da se vključijo v katero od interesnih dejavnosti. Pri nas –živim v manjšem kraju! – so v društvu upokojencev na voljo šport, pohodništvo, plesi, izleti in srečanja ob praznikih. Ljudje se tu družijo in spoznavajo. Poznam veliko parov, ki so se spoznali s pomočjo skupnih dejavnosti, na naših izletih ter potovanjih.«
Ti in jaz, tvoji in moji otroci
Tako sta se spoznala tudi njena znanca: »Prijatelj se je na društvenem letovanju na Hvaru zbližal z mojo dolgoletno znanko. Ko je po dopustu prišel domov, mu je hči pred prag skupne hiše postavila kovčke, saj ni odobravala nove zveze. Jokal je, češ da je svojim otrokom ves čas stal ob strani, na stara leta pa dva izmed treh nočeta podpreti njegove izbire.«
Damijan Ganc poudarja, da so reakcije otrok na vnovično ljubezen staršev različne: »Za otroke prihod novega partnerja zagotovo pomeni določeno novost, kako pa se bodo nanjo odzvali, je odvisno od tega, kaj je družina preživljala v preteklosti, kakšni so bili odnosi in kako kakovostne so vezi med družinskimi člani.« Njihov odziv je odvisen od tega, koliko so se čustveno osamosvojili in zaživeli zadovoljno samostojno življenje. Taki otroci po navadi laže "privoščijo" staršem, da zaživijo v novem odnosu.«
Način, kako novega partnerja predstavimo svojim bližnjim, mora biti prijazen do vseh, poudarja Ganc. Partnerja predstavimo tako, da ohranimo zdrave razmejitve, se ne spuščamo v konfliktne situacije in morebitnih negativnih odzivov ne razumemo kot napad nase. Dejstvo je, da tako ranljiva stvar, kot je vzpostavljanje odnosa, v naših bližnjih sproži določene občutke, ki so lahko tudi negativni, niso pa nujno povezani z nami.
Drago Jerebič pa priporoča, da si partnerja vzameta čas: »Najprej naj sama sebe spoznata dovolj dobro in se »izbereta«, da ne bosta odvisna od mnenja okolice. Vsak starš naj najprej sam pove svojim otrokom. Tako lahko otroci starša na samem vprašajo, kar jih pač zanima, nato pa se dogovorijo za skupno srečanje, denimo za kosilo. Pomembno je, da je »generalka« s staršem opravljena na samem. Potem naj enako storijo s prijatelji, sorodniki in upajo, da ju skupaj povabijo na obisk. Prav tako pa naj tudi sama vabita na obisk.«
Zrela ljubezen
Pregled zakonskih statistik v zadnjih tridesetih letih nam sicer pokaže, da se za poroko odloča vse manj starejših. Po besedah Alenke Švab s katedre za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede je v porastu tako imenovano življenje »skupaj in hkrati narazen« (living apart together), ki pomeni, da partnerja sestavljata intimno partnersko zvezo, vendar ne živita skupaj, temveč vsak v svojem stanovanju, skupaj pa preživljata zgolj del vsakdanjika. Ne glede na način, na katerega v zrelih letih iščemo in doživljamo ljubezen, pa gre po mnenju Damijana Ganca za osnovno potrebo po pripadnosti: »Nekdo bo poiskal skupino prijateljev ali vrstnikov, nekateri skušajo svoje izkušnje deliti v prostovoljskem udejstvovanju, spet tretji bodo svojo skrb posvečali vnukom, nekateri pa se najlaže umirijo in sprostijo tako, da stopijo v nov partnerski odnos. Čeprav gre za različne oblike, pa so v ozadju temeljne potrebe po ohranjanju občutka, da nam je za nekoga mar, po delitvi življenjskih izkušenj in po ovrednotenju lastne življenjske poti.«
Pri vnovičnem življenju v dvoje so prav življenjske izkušnje izjemno velika prednost. Tako Ganc kot Jerebič poudarjata, da so prepiri o življenjskih navadah in nazorih pri zvezah v zrelih letih bistveno manj pogosti kot prej. »Stare navade morda otežujejo začetek novega skupnega življenja, zato pa ta proces lajša zrelost, ki so jo v teh letih pridobili. Če si vzameta dovolj prostora za različno čustveno doživljanje, mišljenje in to spoštujeta, je takšen odnos lahko zelo lep,« meni Jerebič. »Če čutimo, da nas drugi sprejema v vsem, kar smo, v celotni življenjski izkušnji in v tem, kar doživljamo, potem tudi položaj zobne ščetke ali točna ura za kosilo postaneta manj pomembna,« sklene Ganc.
Ljubezen, ki je nista pričakovala
Marjanca Hlavaty in Karel Korošec sta se spoznala in zaljubila v Domu starejših občanov na Taboru. Pred štirimi leti sta se poročila.
Nekaj utrinkov iz njune pravljice nam je med moževim popoldanskim počitkom zaupala Dunca, kot soprogo ljubkovalno kliče njen Karli. »Bila sem vdova, in to že 40 let. Umrl mi je sin, hči pa se je z možem odselila na Kras. Velikokrat sem bila žalostna, čeprav ne poznam dolgočasja. Odločila sem se, da jesen življenja preživim v domu na Taboru. Nekega dne je za mano vstopil v dvigalo lep, vitek, visok gospod z modrimi očimi in mi povedal, da že nekaj časa čaka, da bi me lahko dobil na samem. Poljubil me je, nisem ga klofnila ali se kako drugače znesla nad njim, poljub sem mu z užitkom vrnila - in tako sva prišla do četrtega nadstropja. Vsak večer me je poklical in mi zaželel lahko noč. Tako sva se nekaj časa po telefonu spoznavala, v jedilnici mi je prinašal sladoled in se resnično pokazal za kavalirja. S teboj imam resne namene, rad te imam, mi je rekel. Poročila sva se v Sežani, kjer je matičarka moja prijateljica. V domu so zbrali denar za medene tedne v Portorožu.«
Kot pravi, živita zakonsko življenje, čeprav bivata v domu za ostarele. Zjutraj si s poljubom zaželita dobro jutro. Skupaj gresta na kosilo, potem počivata ali se sprehajata v parku.
Ste pričakovali, da vas bo tukaj doletela ljubezen, me zanima? »Nikakor ne, sploh pomislila nisem na kaj takega. Stara sem bila 80 let, on pa 88. Tudi sicer se v domu spletajo veze in upam, da se bo še kdo zbližal. Na navade drugega sva se oba prilagodila brez težav.«
Kako pa so zvezo sprejeli vajini otroci in sorodniki? »Moji so zelo zadovoljni, z njegovimi pa nimava stikov. Najbrž niso navdušeni, čeprav je moževa hčerka bila na najini poroki. Moja hčerka je zelo vesela, tudi vnukinja. Najbrž si mislijo, da bi me imeli na grbi, če ne bi spoznala Karlija. Moj prvi mož je bil krasen človek in tudi moji otroci ga še vedno zelo ljubijo, vendar se ne morem odpovedati zdajšnji sreči, ki me je doletela tako nepričakovano.«
Ob tem pa Marjanca Hlavaty poudari: »Mislim, da bi moral vsak, ki je ostal sam in osamljen, poiskati partnerja. Občasni skupni sprehodi in obisk kina niso dovolj. Moraš imeti nekoga, s komer se pogovarjaš in premaguješ življenjske težave. Kljub vsemu je svet lep – ljubezen pa je neskončno lepa, je najlepše, kar lahko človek doživi.«
