Vznemirjanje utruja

Dobro počutje | sep. '13

Vsak si je po svoje prizadeval, da bi neznosno vroče poletje čim laže preživel. Pomagali smo si na različne načine in bili hvaležni medijem za zdravstvene nasvete. Tako smo malce laže prenašali »tropsko« vročino.
Vsak letni čas ima poseben vpliv na duševnost človeka in na njegovo odzivnost. O tem govorijo številne medicinske in psihološke raziskave. Nekateri ljudje so bolj, drugi spet manj sposobni usmerjati življenje v krepitev svojih telesnih, duševnih in socialnih moči.
Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na človeka. Nekateri so bolj znani, drugi manj. Zato je treba razmisliti o tem, kako si ob koncu srednjih let in pozneje, v zgodnji in pozni starosti zagotoviti zmogljivost, zdravje in duševno blaginjo v določenih okoliščinah. Raziskave opozarjajo, da je v zdajšnjih časih pomembna predvsem socialna varnost.
In kako to doseči?
Ustreznega odgovora ni lahko najti! Strokovnjaki menijo, da je to odvisno od mnogih dejavnikov in od osebnosti posameznika. Življenje nas nenehno preseneča, še posebej v zdajšnjem času. Vsak trenutek, vsak dan, teden ali mesec je kaj novega, in to na vseh področjih. Komaj se privadimo nečemu, že je pred nami nekaj novega. Zato se moramo nenehno temu prilagajati. Prilagajanje pa povzroča tudi utrujenost! Ta je večja in bolj ogrožajoča, če se za vznemirjamo za vsako malenkost!
V čakalnici pri zdravniku sem bila prisiljena prisluhniti pogovoru med čakajočimi. Starejši gospod je govoril sosedu: »Kar bojim se nocoj poslušati poročila, saj se bom spet vznemiril. To se mi tudi dogaja, ko vzamem v roke časopis«. Sosed ga je poslušal, nato pa mirno pripomnil: »Prišel sem do spoznanja, da me določene novice pri mojih letih ne vznemirjajo preveč. Sprejemam jih kot 'muhe enodnevnice' in se jim nasmejem.« Tako naj bi določena nepotrebna vznemirjanja sprejemal moder starejši človek.
»Zakaj se pogovarjate samo o politiki, saj je še toliko drugih prijetnejših vsebin,« je spontano pripomnila starejša gospa. Prisotni so ji prikimali. Imela sem vtis, da so si vsi kar oddahnili … Za nekaj trenutkov je zavladala tišina. Kazalo je že, da bo še kar trajala, pa je gospodu poleg mene padla iz rok torbica, nekaj njene vsebine se je raztreslo po tleh. Poleg mene so še trije priskočili na pomoč pri pobiranju. »Prisrčna hvala vsem. Veliko mi to pomeni.« Njegova zahvala je bila naravnost ganljiva.

Zahvala in opravičilo
O tem dogodku sem še dolgo razmišljala. Imam vtis, da gre danes beseda HVALA nekaterim težko iz ust. Kar veliko jih je, ki mislijo, da so majhne pozornosti povsem samoumevne. Omenjenemu gospodu pa je pozornost drugih pomenila človeški odnos in vrednoto. Enako velja tudi za OPRAVIČILO.
S tem sem imela letos poleti kar nekaj dobrih in slabih izkušenj. Verjetno tudi vi!
Raziskave so pokazale, da se vselej ni lahko opravičiti. Prenekaterim besede - »žal mi je« - gredo težko z jezika. Vedeti pa moramo, da ima opravičilo v določenih okoliščinah in ob pravem času velik učinek. To je prvi pogoj za vnovično vzpostavitev zaupanja med ljudmi. V vsakdanjem življenju se nam primeri, da tudi z majhnim, morda nepomembnim, nenamernim ravnanjem prizadenemo sočloveka doma, pri delu, na poti … Takrat je še posebej pomembno opravičilo; lahko je to z besedo ali zgolj z gesto.
Kanadski psihologi so v svojih raziskavah ugotovili, da se človek v domačem in delovnem okolju v povprečju opraviči štirikrat na teden. Najbolj tistim, ki so mu blizu in na katere je čustveno bolj navezan.
Tudi opravičilo je nujno za sožitje med ljudmi; človeka osvobaja in vodi v njegovo dobrobit. To pa pomeni delovati dobro, kar naj bi bil najvišji cilj človekovega prizadevanja.