Če vam ni za meso, jejte več stročnic

Dobro počutje | okt. '13

Kdor ne mara mesa, ki je najosnovnejši vir beljakovin za naše telo, ga lahko v veliki meri nadomesti z rastlinskimi viri beljakovin, a popolnoma nikoli. Znanstveno utemeljena je trditev, da moramo ljudje jesti najrazličnejšo hrano tako rastlinskega, kakor tudi živalskega izvora. Vsakršno enostransko prehranjevanje - mesno ali brezmesno - pa je nevarna stranpot.

Najbogatejši rastlinski vir beljakovin so stročnice, potem ajda in žita ter nekateri lupinasti plodovi. Povedati pa je treba, da so rastlinski viri beljakovin manj izkoristljivi kot živalski viri, denimo ribe in meso.

Fižol, grah, leča, bob …
Fižol pomlajuje. Je tudi eden najpomembnejših virov rastlinskih beljakovin; v njem so tudi nekateri vitamini skupine B, številni minerali, pektini, polifenoli, lignini, fitinska kislina, nukleinske kisline in vlaknine.
Fižol vsebuje približno 20 odstotkov beljakovin, ker pa ne vsebujejo vseh esencialnih aminokislin, jih moramo kombinirati z živalskimi beljakovinami, zato jejmo fižol z jajcem, z mesom ali s slanino ... V fižolu je zelo malo maščob, vsebuje pa tudi ogljikove hidrate, kar ovrže mnenje, češ da ne bi smeli hkrati uživati beljakovin in ogljikovih hidratov. Narava je že vedela in po vseh dosedanjih spoznanjih – se ni nikoli motila!
Beljakovine zahtevajo kislo okolje za prebavo v želodcu, vendar pa kislina upočasni prebavo škroba. Pri normalnih prebavilih se škrob in beljakovine dobro ujemajo, pri oslabljenih pa je v črevesju preveč neprebavljivih ostankov. Zdrava črevesna flora to uredi sama, če pa je slaba, nastaja več gnilobnih procesov, več vonjav in več napenjanja.
Ker jemo premalo stročnic, dobi telo le 15 gramov vlaknin na dan. To je samo polovica količine, ki jo priporoča svetovna zdravstvena organizacija. Pomanjkanje vlaknin je bržkone vzrok, da je več sladkorne bolezni, več holesterola in trigliceridov, več prebavnih težav in artritisa. V svetu so z raziskavami ugotovili, da se z uživanjem 170 gramov kuhanega fižola na dan za dobrih 10 odstotkov znižajo trigliceridi in kar za 20 odstotkov holesterol. Fižol posredno pomaga zniževati krvni tlak. Vlaknine so koristne tudi za zdravje jeter, žolčnika in sečnih poti, saj spodbujajo izločanje sečne kisline.
Stročji fižol z zelenimi luščinami močno znižuje sladkor v krvi. Dokazali so, da se ob rednem vsakodnevnem uživanju fižola količina sladkorja čez čas zniža za 20 do 40 odstotkov zaradi glukokinina, ki je je inzulinu podobna snov in se s kuhanjem ne uniči.
Fižol pomlajuje, saj je pravo bogastvo nukleinskih kislin, iz teh pa so celična jedra. Nukleinske kisline pospešujejo obnovitvene procese celic v telesu, če jih ni dovolj, smo utrujeni, pa tudi lasje nam močno izpadajo. Fižol pa vsebuje mangan za rast las. V fižolu so tudi molibden, ki izboljšuje presnovo, žveplo in fosfor, ki obnavljata hrustanec, selen, ki izboljšuje počutje pozimi, kalij pa je za odvajanje vode iz telesa. V fižolu so še fitinska kislina, saponini, polifenoli ..., ki zavirajo rak trebušne slinavke, debelega črevesja, dojke, prostate in mod.
Bob je vir mineralov. Dandanes skoraj pozabljena stročnica, ki ni fižol, pač pa njegov sorodnik, vsebuje kar polovico škroba ali ogljikovih hidratov, dobro četrtino beljakovin in zelo malo maščob. Je tudi izjemen vir mineralov kalija, kalcija, fosforja in magnezija ter mikroelementov, saj vsebuje tudi železo, krom, mangan, selen, silicij in cink. Bob, zlasti stročji, se lahko pohvali še s kopico karotenoidnih snovi. Posušen in stročji imata veliko vlaknin, suhi tudi pektinov za dobro prebavo.
Številne raziskave potrjujejo, da ima bob precej snovi, ki zavirajo in preprečujejo rast rakavih tkiv. Znižuje holesterol in deluje diuretično, zaradi lecitina v njem bomo tudi bolje mislili in varovali telo pred aterosklerozo.
Grah je dober za presnovo. Ima zelo visok delež rastlinskih beljakovin, veliko vlaknin in vitaminov, med njimi vitamina A in C ter večino vitaminov skupine B. Ker poleg vitamina A vsebuje tudi lutein in zeaksantin, izboljšuje očesno mrežnico in vid. Precej ima mineralov, zlasti cinka, fosforja, kalija magnezija in železa.
Grah pospešuje rast celic in povečuje mišično maso, krepi vezivna tkiva in pravilno sestavo kosti, zato ga priporočajo športnikom. Ker vsebuje veliko netopnih vlaknin, tudi ugodno vpliva na presnovo, lajša iztrebljanje in blaži sindrom razdraženega črevesja in divertikulozo debelega črevesa (nastajanje mešičkov v črevesu).
Leča krepi vitalnost. Tega živila mladi skorajda ne poznajo več, pa vendar je leča prehranjevala Evropo vse do odkritja Amerike, ko je od tam prišel fižol. Na trgu dobimo več vrst leče, ki se razlikujejo po velikosti in barvi, a to ne vpliva na vsebnost hranilnih snovi. V leči je obilo rastlinskih beljakovin, nekaj vitaminov skupine B, veliko mineralov, skoraj polovica je kompleksnih ogljikovih hidratov, zato jo lahko uživajo tudi sladkorni bolniki. Je dober rastlinski vir železa, kalija, cinka, fosforja in magnezija.
Leča je skoraj brez kalorij; uravnava sladkor v krvi in je primerna za tiste, ki bi radi shujšali. Po količini železa leča tekmuje z belim mesom ali ribami. Zaradi kalija odvaja vodo iz telesa in znižuje krvni tlak. Leča pomaga pri težavah z ledvicami in mehurjem, pri nastajanju hormonov in delovanju živčevja in možganov; pomlajuje vezna tkiva, preganja utrujenost, skrbi za vitalnost in duhovno svežino. Zaradi cinka krepi imunski sistem, veča spolno slo in krepi potenco. Zaradi vlaknin znižuje holesterol in trigliceride ter preprečuje srčno-žilna obolenja in nastanek raka.

Ajda in žita
Ajda ščiti in krepi žile. Ne sodi sicer v družino trav kot žita, a jo uvrščamo mednje, ker lahko iz ajdove moke spečemo okusen kruh. Vsebuje vseh osem esencialnih aminokislin,vendar moramo ob njej piti kislo mleko ali uživati ajdovo kašo z jajcem in gobami, da uravnotežimo aminokislinsko sestavo. Ajda ima veliko asparaginske kisline, ki očisti telo odpadnih snovi in posledično odpravlja utrujenost. Priporočam jo vsem, ki jih pestijo virusna obolenja ali herpes.
Zaradi glutaminske kisline ajda krepi možgane in inteligenco, zaradi magnezija in kalija postanemo bolj odporni proti stresu, zaradi fenilalanina imamo več hormonov sreče.
Ajda je tudi pravi zaklad rutina, flavonoidne snovi, ki varuje žile. Preprečuje poroznost žil in krvavitve, tudi ob hemoroidih, utrjuje kapilare in varuje pred kapjo. Rutin včasih še preveč dobro deluje, zato ajdo kombiniramo z maščobo, ocvirki ali slanino.
Ajdova kaša je dobra tudi za bolnike s celiakijo, saj ne vsebuje glutena. Vendar pazite: to ne velja za ajdov kruh, kjer je med ajdovo moko zamešana tudi pšenična moka! Kaša, luščena na tradicionalen način v stopah, je zaradi vlaknin primerna tudi za sladkorne bolnike in preprečuje raka na debelem črevesju.
Ajda krepi žile, zlasti najtanjše, zavira krvavitve in blaži visok krvni tlak. Pomaga pri želodčnih težavah, še posebej pri slabem zadahu, pri kožnih boleznih, posebno pri krastah. Ajdova kaša in žganci pomagajo krepiti in čistiti jetra, lepšajo polt, naredijo sijoče lase in krepke nohte. Pomanjkljivost ajde je, da ima premalo vitaminov skupine B, zato jo je dobro kombinirati s skuto, sirom, jogurtom ..., pa tudi s stročnicami, zeljem, repo, listnato zelenjavo, slivami, pršutom in jajci.
Ječmen ima veliko rudnin (magnezij, baker, selen) ter vlaknino betaglukan, zato podobno kot oves odločilno pomaga zniževati količino krvnega holesterola.
Oves je bogat s topnimi vlakninami in rudninami. Zlasti veliko ima mangana, selena, magnezija in železa. Zaradi topnih vlaknin gre gladko skozi prebavila in pomaga zagotavljati zdravo stanje v debelem črevesju. Oves nas razstruplja, saj veže odpadne presnovke in jih odnaša s seboj. Pri tem mu pomagajo nenasičene maščobne kisline iz ovsenih zrn, ki so najbolj mastna med vsemi žitnimi zrni. Zaradi vlaknine betaglukan znižuje holesterol in krvni sladkor.
Rž ima več vode in vitaminov B skupine, magnezija ter zelo močno spodbuja razvoj mlečnokislinskih bakterij, ki preprečujejo težave s črevesjem.
Sojo, ki sodi med stročnice in je kar simbol vegetarijanstva, namerno uvrščam za žita, ker pravzaprav ni naša in bi morala o njej pisati pred ajdo. Poleg beljakovin ima tudi skoraj petino maščob ter nekaj vitamina A in vitaminov skupine B.
Soja je pravzaprav brez okusa, a se ga zlahka navzame. To dejstvo danes izkorišča industrija in sojo uporablja kot polnilo za pridobitev mase, za pocenitev izdelkov in za večji dobiček. Prav to je pripomoglo k temu, da je znanost poskrbela za cel niz gensko spremenjenih sort soje, ki dajejo velik volumen in maso, a so vse bolj prazne. Menda je bilo opravljenih več tisoč študij, ki dokazujejo, kako soja celo škodi zdravju. Sama vem, da tudi pri nas nekateri rejci že uporabljajo sojo za hitro prirejo in rast mase (teže) mladih bikcev v zadnjih tednih pred zakolom. Vendar ne bo nič narobe, če tu pa tam na jedilnik uvrstimo tudi sojine izdelke, seveda preverjene.

Nasprotniki mesa me vedno znova hočejo prepričati, da v rastlinski hrani dobijo vse snovi za razvoj, rast in zaščito. Pri tem navajajo preprost seštevek utežnih količin posameznih sestavin hrane, ne da bi upoštevali različno biološko razpoložljivost in vrednost.
Na primer mineral železo. Tega iz rastlinskih virov počrpamo samo odstotek; pri živalskih virih pa blizu 25 odstotkov, vendar ob pogoju, da hkrati uživamo še zelenjavo, bogato z vitaminom C, in fižol, bogatim z bakrom.
Pri vseh, ki ne uživajo mesa in živalskih produktov, pa je največje pomanjkanje vitamina B12, saj ga ni v rastlinskih virih. V zadnjem času so se razširile govorice, da algi Spirulina in Nori ter fermentirana soja tempeh vsebujejo B12 v velikih količinah. V najnovejših raziskavah pa so v vseh treh primerih odkrili le psevdovitamin B12, torej vitaminu podobno snov, ki pa je človekovo telo ne more uporabiti.