Računalnik ne grize!

Zgodbe | okt. '13

Helena Prinčič iz Nove Goric se je z računalnikom prvič srečala pri sedemdesetih letih. Zdaj pa jo najhitreje dobiš, če ji pošlješ elektronsko pošto. Z njeno motivacijo se lahko poistovetijo mnogi stari starši - želela je ostati v stiku s svojimi vnuki in s sodobnim svetom, ki jih obdaja.

»Vnuki, ki živijo precej daleč od naju z možem, so imeli vse manj časa. Hkrati sem opazila, da kar naenkrat nisem več stara mama, ki vse ve in zna. Nadomestil me je stroj, s pomočjo katerega so lahko v hipu prišli do vseh informacij. Zdelo se mi je, da me je stroj postavil v podrejen položaj.« Pred dvema letoma sta s soprogom praznovala 50. obletnico poroke in družina ju je presenetila z računalnikom. Najprej ga je začela spoznavati ob pomoči sina in vnukov. »Svetovali so mi na daljavo, po telefonu. Nato sem se prijavila v začetni tečaj računalništva na Ljudski univerzi v Novi Gorici. Računalnik me je izredno pritegnil, saj sem ugotovila, da z njegovo pomočjo lahko vedno izvem kaj novega.«
Naslednje leto se je prijavila še na Simbiozo, to je projekt, pri katerem računalnik starejšim približajo mladi prostovoljci. »Bila sem zelo navdušena. Mladi z veliko mero potrpežljivosti razlagajo snov. Neverjetni so in izredno lepo jih je poslušati. Učenje poteka počasi, prilagojeno je udeležencem, tako da je strah povsem odveč. Pri nas so trije predavatelji učili 15 tečajnikov. V zvezek sem si zapisala vsak korak, ki smo ga obravnavali, da sem lahko naučeno ponovila tudi doma. Največ preglavic mi je povzročalo odpiranje novih map in podmap v Wordu. Kar nisem vedela, kje naj poiščem katerega od shranjenih dokumentov! Drugih težav pa nisem imela. Tako ali tako te računalnik vodi in na vsakem koraku ti pove, kaj moraš storiti,« pravi Helena, ki si je s svojo prizadevnostjo prislužila celo naziv Simbiozine superbabice.
Najpomembnejši nasvet, ki ga je dobila in ga polaga na srce vsem, ki se z računalnikom šele spoznavajo, pa je: le brez strahu. »Računalnika ne morete pokvariti, če boste pritisnili na napačno tipko. In prav tega se boji veliko mojih vrstnikov. Če citiram našega super predavatelja Luko, lahko računalnik pokvariš samo tako, da ga vržeš ob tla.«
Da je računalnik lahko človekov dober prijatelj, Helena spoznava vsak dan znova. Poleg tega, da piše različne sestavke, največkrat na spletu preveri televizijski spored in prebere dnevno časopisje. S pomočjo spleta ohranja stik s tremi prijateljicami in si izmenjuje fotografije, ki jih z družino posnamejo ob različnih priložnostih. Tudi reševanje križank, predvsem tistih bolj zahtevnih, je po njenih besedah postalo veliko bolj enostavno: »Če česa ne vem, to preprosto poiščem! Rada imam tudi igrice, predvsem tiste miselne, ki so za nas, starejše zelo priporočljive. Všeč so mi tudi zemljevidi na spletnem brskalniku Google, s pomočjo katerih se lahko sprehajaš po vsem svetu in si ga ogleduješ.« Nazadnje je kar iz kavča obiskala Zagreb. Njen mož pa prisega na branje novic in igranje šaha s pomočjo računalnika.
Njeni sovrstniki, kot pravi Helena, se uporabe računalnika še vedno malce otepajo: »Ti to znaš, meni pa ne bi uspelo, rečejo največkrat. A vsem polagam na srce, naj vendarle poskusijo.«