Ivančeva tovarna pomemben del sodraškega suhorobarstva
»V tej hiši sredi Sodražice, ki jo prikazuje pokončna razglednica iz leta 1906, je moj stari oče Evgen Ivanc (pred vhodom stojita z ženo Frančiško) leta 1895 odprl obrtno delavnico za pletenje žičnih mrež, ki so jih uporabljali predvsem za izdelavo sit. V njej so sprva tkali mreže ročno z lesenimi statvami, sčasoma pa so kovinske mreže povsem izpodrinile lesene, tako da se je povpraševanje po žičnih tkaninah močno povečalo. Zato se je obrtna dejavnost morala iz stanovanjske hiše preseliti v posebno delavnico, medtem ko so desne pritlične prostore te stavbe še uporabljali za sestavljanje sit, v gospodarskih poslopjih na dvoriščni strani pa so izdelovali drugo suho robo oziroma jo tam skladiščili,« nam je najprej pojasnil njegov vnuk, 83 – letni upokojeni dipl. inž. strojništva Marijan Ivanc, ki se je v vrhnjem, stanovanjskem delu te hiše tudi rodil.
Na mizici v dnevni sobi hiše v ljubljanski Šiški je razgrnil številne slike, razglednice in druge zanimive dokumente, ki pričajo o začetkih in uspešnem razvoju Ivančeve tovarne za pletenje žičnih mrež, ki se je v tem precej urbaniziranem obcestnem naselju z gručastim jedrom v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice kot PE Pletilnica v okviru družbe Fipis ohranila vse do današnjih dni.
Ko je posestnik in trgovec Evgen Ivanc, ki je stalno stremel k novostim in ki je z dobrim znanjem nemščine, italijanščine, madžarščine in hrvaščine nenehno širil poslovne stike, malo pred prvo svetovno vojno v Dunajskem Novem mestu nabavil dva rabljena tkalska stroja za izdelavo žičnih tkanin, se je njegova delavnica spremenila v manjši industrijski obrat. Takšnega je po njegovi zgodnji smrti zaradi zastrupitve s hrano prevzel njegov prvorojenec Evgen in v dvajsetih letih prejšnjega stoletja – skupaj z brati Josipom, sogovornikovim očetom, Adolfom in Vilkom – nadaljeval z očetovo dejavnostjo ter širil, dopolnjeval in posodabljal proizvodnjo. Tako so leta 1940 v podjetju Evgena Ivanca, kjer je bilo zaposlenih dvanajst delavcev, imeli že osem strojev, od tega pet tkalskih, dva pletilna in enega za barvanje žičnih tkanin.
Podjetni Evgen Ivanc, ki je bil med letoma 1934 in 1938 tudi sodraški župan, je v svoji tovarni že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja montiral dizelski agregat, s katerim je proizvajal elektriko za pogon strojev, hkrati pa jo je zagotavljal tudi za šolo, cerkev in župnišče.
Italijani požgali kraj in tovarno
»Povpraševanje po njihovih izdelkih je nenehno naraščalo, tako da je moj oče vsak teden po dvakrat peljal tovornjak suhe robe na železniško postajo v Ortnek. Poleg izdelkov, v katere so bile vgrajene njihove žične mreže, so večino ostale suhe robe Sodražani in prebivalci okoliških vasi delali na domu, kjer jo je prav tako pobiral moj oče in jo vozil v skladišče. Tako je Ivančevo podjetje lahko ponudilo celoten izbor izdelkov domače lesne obrti iz Sodražice, ki je že tedaj veljala za središče suhorobarstva,« pravi Marijan Ivanc in s prijaznim nasmeškom pripomni, da je tudi marsikak kos ribniške suhe robe v resnici nastal na sodraškem koncu.
Med drugo svetovno vojno je Sodražica prestala veliko gorja. Ko so 25. maja 1942 Italijani tu ubili pet talcev, ki so jih privedli iz bližnjih Žimaric, so tržani (kraj je postal trg leta 1865) množično odšli v partizane. Italijani so se sicer kmalu umaknili iz Sodražice, a so jo pogosto bombardirali in obstreljevali s topovi iz Ribnice, jo 24. julija tega leta zasedli z dvema divizijama iz postojnske in kočevske strani ter požgali mnogo hiš. »Med temi so bile tudi Ivančeve zgradbe s stare razglednice, pri čemer so bili stanovanjski del in skladiščni prostori z opremo povsem uničeni, medtem ko je v delavnici s stroji bilo manj škode. Takrat smo se zatekli v novo hišo na drugi strani potoka Bistrica, kjer smo v pritličju živele tri družine, zgornje prostore pa so zasedli Italijani in si tam uredili svoj štab,« se spominja naš sobesednik, ki ne bo nikoli pozabil odločne in ponosne drže strica Evgena, ko je ponudbo italijanskega oficirja, da lahko tudi oni dobijo del njihovega toplega obroka, brez pomišljanja zavrnil.
Žične mreže še vedno pletejo
Po drugi svetovni vojni so Ivančevo tovarno za izdelovanje žičnih mrež in suhe robe podržavili in leta 1947 sta iz nje nastali dve okrajni podjetji. Eno se je imenovalo Suha roba in se je ukvarjalo z izdelovanjem oziroma organiziranjem izdelovanja suhe robe po domovih, iz katerega je pozneje nastala zbiralnica suhe robe ljubljanskega Doma. Drugo pa se je imenovalo Pletilnica žičnih mrež, ki se ji je po letu 1961 pridružila še enaka proizvodnja v Ribnici. »V njej je postal direktor dotedanji delavec Lesar, medtem ko so bili stric Evgen, moj oče Josip in drugi stric Adolf v državnem podjetju zaposleni do upokojitve. Prejšnji lastnik tovarne je pomagal pri poslovanju in vodenju proizvodnje, moj oče je skrbel za prevzem blaga od izdelovalcev suhe robe, skladiščenje, ekspedit in prevoz, stric Adolf pa je bdel nad blagajno,« pravi Marijan Ivanc, ki navzlic neprijetnim preizkušnjam ne skriva ponosa nad tem, kar je v Sodražici v dobrem stoletju ustvaril Ivančev rod.
Leta 1965 se je proizvodnja iz nekdanje delavnice Evgena Ivanca preselila v nove prostore ob cesti Sodražica – Loški Potok, nakar so jih dve leti pozneje povečali še z nakupom stavbe, ki je do tedaj služila destilaciji eteričnih olj iz iglavcev. Samostojno podjetje Pletilnica – tovarna žičnih in plastičnih mrež Sodražica se je leta 1971 priključilo medvoškemu Donitu, v okviru katerega so tri leta zatem zgradili novo proizvodno halo in vanjo preselili proizvodnjo z vseh lokacij ter jo temeljito tehnološko posodobili. Ob lastninjenju je podjetje po letu 1995 prešlo v zasebne roke, se najprej preimenovalo v Pletilnico in nazadnje postalo proizvodna enota ribniškega Fipisa, ki sicer izdeluje tudi žične mreže za sita (kot v Ivančevih časih), razen tega pa še številne druge žične tkanine in filtre.
Tudi na panoramski razglednici Sodražice, ki prav tako izvira iz leta 1906, je na desni strani trškega jedra razpoznavna nadstropna stanovanjsko-obrtna hiša Evgena Ivanca, ki je stala nasproti mogočne zgradbe posestnika Ivana Fajdige, ki je poleg gostilne s prenočišči imel v Izverju tudi žago venecijanko. Ta je bila po drugi svetovni vojni prav tako kot Ivančeva tovarna nacionalizirana, iz nje pa se je razvilo podjetje Stolarna, v katerem so izdelovali gostilniške stole in šolsko pohištvo. Ob levem robu barvne razglednici vidimo župnijsko cerkev sv. Marije Magdalene, ki se omenja leta 1745, nakar je bila leta 1863 prenovljena in leta 1928 povečana; njen glavni oltar je delo radovljiškega podobarja Janeza Vurnika. Desno od cerkve je župnišče in nato veliko poslopje ljudske šole, ki je bilo kot vzorčno zgrajeno leta 1860 in leta 1905 dozidano, medtem ko se je prej, po letu 1811 pouk odvijal v mežnariji. To šolo je prva štiri leta obiskoval tudi Marijan Ivanc, nato odšel v nižjo gimnazijo, srednje tehniško strojno šolo in na fakulteto za strojništvo v Ljubljano, se tu zaposlil in se kot strokovnjak za ekološka vprašanja upokojil na Smeltu. Vseskozi pa je spremljal razvoj Sodražice, ki je s sodobno šolo, veliko športno dvorano in velikim trgovskim središčem ter številnimi novimi stanovanjskimi hišami naredila opazen napredek.
