Uhaja tudi vam?
Petinšestdesetletna Marina pravi, da se prehladov najbolj boji zato, ker se ji takrat dogajajo sila neprijetne reči. Vsakič, ko kihne ali zakašlja, ji namreč uide nekaj kapljic urina. To lahko prepreči samo, če močno stisne mišice medeničnega dna, pa še takrat se ji ne posreči vedno zadržati urina. Prepričana je, da je to pač nadloga starosti, ko popuščajo mišice. A temu ni tako.
Nehoteno uhajanje urina je bolezen, stresna urinarna inkontinenca. Najpogostejša je v starosti od 25 do 49 let zaradi popuščanja mišic medeničnega dna. Medicina poleg te bolezni, ki je najbolj pogosta, pozna še urgentno inkontinenco (uhajanje urina, bolnica hkrati čuti hudo potrebo po uriniranju) in kombinacijo obojega. Urin lahko začne nehoteno uhajati tudi zaradi debelosti, slabo zdravljene ali nezdravljene astme (kronični kašelj), zaprtosti. Nadloga je zelo pogosta, vsaka sedma ženska jo ima ali je imela težave z uhajanjem urina. Ker se ženske zaradi nje počutijo ponižane, izgubljajo dostojanstvo, se izogibajo družabnemu življenju, gibanju, pa tudi v družini lahko pride do napetosti, saj se izogibajo tudi spolnim odnosom. Za večino žensk je namreč preveč neprijetno, da bi o težavi spregovorile s svojimi partnerji.
Ob pravem času k zdravniku
Urinarna inkotinenca je pogosto povezana z nosečnostjo in porodom, saj oboje povzroči, da mišice medeničnega dna postanejo ohlapnejše. Tudi pri Marini se je začelo po prvem porodu, torej pred več kot tridesetimi leti. Takrat so ji pomagale Keglove vaje za krepitev mišic medeničnega dna. Toda ko je z vajami prenehala, ji je urin spet začel uhajati. Z možem sta veliko planinarila. Začela je ugotavljati, da ji vsakič, ko gresta med počitnicami v hribe, urin bolj uhaja, ker je napor večji. Zato je nosila s seboj dodatno perilo, pomagala si je tudi s higienskimi vložki. Po drugem porodu, ki je bil zelo naporen, so se razmere še poslabšale. Tokrat niti Keglove vaje niso kaj dosti pomagale, čeprav se je trudila, da bi jih delala čim večkrat in čim dlje.
Začela se je izogibati izletom v hribe, dokler se ni odločila, da premaga sram in mu je zaupala svojo težavo. Soprog je bil razumevajoč in ji je svetoval, naj gre k zdravniku. Ta jo je potolažil z informacijo, da gre za bolezen in da mora k specialistu. Tako je dobila pomoč, za katero je še danes zelo hvaležna. Nobene potrebe ni, da bi ženske (ali pa moški, saj imajo lahko tudi moški podobne težave, le da so pri njih redkejše in tudi vzroki so drugačni) trpele zaradi stresne urinske inkontinence, saj je kar nekaj metod zdravljenja, s katerimi si lahko pomagajo.
Ginekologi, h katerim prihajajo ženske zaradi teh težav, pravijo, da ni univerzalnega recepta, ki bi veljal za vse. Do pravega načina zdravljenja se zdravnik dokoplje šele po temeljitem pogovoru z bolnico. Izpraša jo o načinu življenja, o nosečnostih, porodih, o tem, kdaj je, kaj je in koliko, pa o spolnem življenju in podobno. Šele po pogovoru in pregledu se odloči za način zdravljenja, ki je odvisen od tega, kako huda je nadloga in še od drugih dejavnikov.
Različne metode zdravljenja
Telovadba ima zelo dober učinek. Vendar mora biti ženska vztrajna in da mora telovaditi redno, če hoče, da ji bo uspelo. Zdravnik se lahko odloči za posebno napravo, podobno diafragmi, ki jo bolnica vstavi v vagino. Bolnica se lahko odloči tudi za operacijo, če zdravnik meni, da je to zanjo najbolje. Operacij je veliko vrst, v zadnjem času je najbolj popularna tako imenovana TVT tehnika z vstavljanjem traku. Med manj invazivnimi posegi, ki jih opravljajo tudi pri nas, so tako imenovane laserske operacije, za katere se odloča čedalje več žensk. Pri tem posegu z laserskimi žarki povzročijo krčenje kolagenskih vlaken in s tem dosežejo, da se okrepijo ustrezne mišice, ki so izgubile elastičnost, in tako vzpostavijo normalno funkcijo uriniranja. Na voljo so tudi zdravila, ki delujejo na različne mehanizme v telesu. Pomagajo lahko tudi prehranski dodatki, denimo dodatki z izvlečkom bučnih pečk in sojinih kalčkov. Če pa se ženska sprijazni z nadlogo, lahko uporablja vložke, ki so izdelani prav v ta namen in preprečujejo vonj po urinu. Zanimivo je, da je mogoče marsikaj storiti tudi s pomočjo redne vadbe in volje. Gre namreč za to, da se bolnica odloči urinirati na določen interval (ura ali pol ure) in takrat s svojo voljo poskuša izprazniti mehur. Ves čas si v dnevnik zapisuje, kako ji je to uspelo in vsak teden hodi k specialistu, da skupaj preverita, ali metoda učinkuje. Že dolgo je tudi znano, da lahko sprožimo praznjenje mehurja z določeno stimulacijo. Najbolj znan je zvok vode iz pipe. Gre za delovanje podzavesti, ki se odzove na dražljaj.
Kaj lahko storite sami
Najbolje je, da si najprej poskušate pomagati sami. Ko greste na stranišče, pazite na svoj položaj. Kolena so ustrezno pokrčena, stopala se dobro upirajo v tla. Najbolj primeren je čepeč položaj. Mišice medeničnega dna boste utrdili tako, da jih redno in čim večkrat pokrčite in sprostite (Keglove vaje). Nekateri pravijo, da je pametno vaditi tudi s tako imenovanimi japonskimi kroglicami, ki so sicer namenjene spolnim užitkom. Lahko pa jih ženske uporabijo tudi pri premagovanju stresne urinske inkontinence. Lahko pa kupite tudi posebne valjčke; v kompletu jih je pet, vsi so enake velikosti, razlikujejo se le po teži. Začnete pa tako, da prvi valjček vstavite v vagino in poskušate preprečiti, da bi izpadel. Če ga lahko zadržite, si vstavite drugega, težjega. Nato nadaljujte, dokler ne pridete do tistega, ki ga ne morete več zadržati. Potem se vrnite na prejšnjega in ga zadržujte najmanj 15 minut. Vajo ponovite najmanj dvakrat na dan. Čez nekaj časa pa spet preidite na težji valček in ga poskusite zadržati najmanj eno minuto ali 15 minut, če vam to uspe. Priložena so natančna navodila in kar nekaj žensk je, ki se lahko pohvalijo, da jim je na ta način uspelo.
Za več informacij ali koristen nasvet se lahko obrnete na Društvo Mena, humanitarno društvo za pomoč ženskam, ki imajo težave z nehotenim uhajanjem vode (urinska inkontinenca), s težavami, povezanimi z menopavzo, in z ginekološkimi težavami. Sedež ima v Mariboru na Frankolovski ulici 11, uradne ure pa v torek, sredo in četrtek od 10. do 12. ure Telefonska št.: 02 320 20 75, 040 462 029, e-naslov: mena@amis.net
