Sanjski košček sveta okoli Bohinjskega jezera

Zgodbe | dec. '13

»Bohinj oziroma še posebej Stara Fužina, ki je postala moj drugi dom, je nekaj posebnega. Je kraj, kjer se srečaš s čudovito naravo, z ljudmi, ki spoštujejo starožitnosti in z njimi živijo, ter z bogato zgodovino,« je upokojeni bančnik, univ. dipl. ekonomist Stanislav Čičerov v nekaj besedah strnil svoja spoznanja o razloženi vasi z gručastim jedrom, ki leži ob sotočju potokov Mostnice in Ribnice, slab kilometer od vzhodnega brega Bohinjskega jezera. Do njih je prišel z zavzetim proučevanjem preteklosti tega kraja, o katerem je v minulih štirinajstih letih zbral številne dokumente, predvsem pa več kot dva tisoč razglednic in fotorazglednic. Iz te zbirke je napravil izbor 342-ih (iz obdobja od zadnjih let 19. do sedemdesetih let 20. stoletja) in na njihovi osnovi pripravil izjemno pričevalno domoznansko monografijo »Podobe Stare Fužine z okolico«. V njej je s pomočjo 61 starejših domačinov prepoznal (z imeni, priimki in hišnimi imeni) kar 706 oseb s fotografij, kar se je v 72 slovenskih publikacijah, ki so v skoraj treh desetletjih nastale na podlagi starih razglednic, zgodilo prvič.

»Prihod v Staro Fužino po Zgornji Bohinjski dolini je še posebno v visoki pomladi neizmerno lep. Že pri Jereki se odpre pogled tja do Podrte gore, pod belino zasneženih gora pasu nežno vijoličasto-rjavo brstečih bukev sledi rumeno-zeleni pas povsem prebujenega drevja, pomešanega s temnim, skoraj črnim zelenilom smrek. V daljavi se skriva tanka črta Bohinjskega jezera, med njim in obiskovalcem tega sanjskega koščka sveta pa so le strehe domov, hlevov in kozolcev ter iz raznobarvnega cvetja in zelenih trav stkane preproge senožeti,« opisuje lepote tega dela Bohinjskega kota tankočutni opazovalec, ki sta ga pri Fužinarjih presenetila predvsem njihov izrazit smisel za ohranjanje stika z naravo in spoštljiv odnos do nje.

Starožitnosti le korakoma dodajajo sodobne vsebine
Zato, pravi, sedaj bolje razume, zakaj večinoma niso naklonjeni zakonskemu urejanju njihovega življenja in dela v širšem in ožjem območju Triglavskega narodnega parka. Pri njihovem načinu življenja, pri katerem se starožitnosti le korakoma in previdno dodajajo nove, sodobne vsebine, jih zakon pogosto ovira pri svobodni presoji, ki se je v preteklosti marsikdaj izkazala za pravilno. V letih zbiranja gradiva se je seznanil s številnimi knjigami in članki, ki obravnavajo Bohinj, in ob tem ugotovil, da je bilo Stari Fužini doslej namenjenega bolj malo prostora, pa še to dokaj obrobno. Verjetno so se prav zato uveljavili nekateri stereotipi o Fužinarjih, ki so brez prave podlage in odraz slabega poznavanja zgodovine kraja in njegovih ljudi. »Stara Fužina je dobila ime po fužinarstvu, ki na njenem območju sega nazaj v rimsko in celo prazgodovinsko dobo. Fužine so bile last Ortenburžanov, Celjanov in nato še Habsburžanov, ki so svoja posestva dajali v zakup fevdalcem. Z njimi je nastopila kolonizacija s Slovenci poseljenih ozemelj; v Bohinju so bili tako pomešano naseljeni Korošci, Tirolci, Furlani in Italijani. Večina priseljencev je sčasoma izginila in jih listine ne omenjajo več, nekateri pa so se poslovenili in pri današnjih potomcih samo še priimki spominjajo, da so bili njihovi predniki pred stoletji tujega rodu, na primer Žvani.
Stara Fužina je delovala že veliko pred nastankom fužine v Bohinjski Bistrici, ki jo zgodovinski viri datirajo z letom 1540. Po Valvasorjevih podatkih so na Starem kladivu, kot se je imenoval obrat ob Mostnici, topili veliko železa in izdelovali tudi žeblje. Podatki o lastništvu v starejši dobi niso popolni, prvotno pa so bile fužine v skupni lasti večjega števila domačinov in doseljencev. Med starejšimi vaščani, solastniki fužin, je bil tudi Matija Žmitek iz Stare Fužine. Najstarejši seznami fužinskih delavcev, rudarjev in oglarjev pa vsebujejo priimke, ki obstajajo še danes: Cajnar, Odar, Arh, Sodja, Škantar, Žmitek, Medja, Dobravc, Korošec, Iskra, Zalokar, Šest, Logar, Vodar, Slamnik, Urbanc, Čuden idr. Leta 1680 se v zgodovinskih virih omenjata kot lastnika fužin Jurij in Vincencij Locatelli, nato pa Angelo in Žiga Zois. V 19. stoletju je začelo fužinarstvo zaradi industrijske konkurence propadati. Leta 1870 je Kranjska industrijska družba kupila vse bohinjske fužine, leta 1891pa ugasnila zadnjo peč in obrat preselila na Jesenice,« Stanislav Čičerov, član Muzejskega društva Žiga Zois iz Bohinja, odstira podobe nekdanje vasi, katere razvoj se je po zatonu železarstva in kovaštva usmeril predvsem v živinorejo s planšarstvom in sirarstvom, gozdarstvo z lesno predelavo ter že zgodaj še v turizem.

Nekoč je bilo v vasi veliko več družabnega življenja
Na fužinarske rudarje in plavžarje spominja tudi podružnična cerkev sv. Pavla, ki je srednjeveškega izvora, domnevno zgrajena že v 13. stoletju, leta 1502 pa so jo obnovili Ortenburžani. Stolp z dvojno čebulasto streho in laterno je bil pozidan leta 1726, ko je nadomestil prejšnjega, lesenega. Mrežasto obokan prezbiterij je s konca 16. ali začetka 17. stoletja, kapela z oltarjem na severni strani pa je bila prizidana v 18. stoletju. Veliki oltar je iz sredine 17. stoletja, a je bil pozneje predelan. Leseni kor je iz druge polovice 17. stoletja. Freska sv. Krištofa na južni zunanji steni je bila naslikana v prvi polovici 17. stoletja. Na zahodni strani cerkve je velika srednjeveška lopa, tlakovana z okroglimi rečnimi kamni. Vzorec, ki ga tvorijo, je menda povezan z zvezdami in posameznimi planeti. Med obdelavo starih razglednic je naš sobesednik dognal, da sta v obdobju med svetovnima vojnama daleč največ fotorazglednic (torej fotografij v velikosti klasičnih razglednic z odtisnjenimi črtami za zapis podatkov o prejemniku na naslovni strani) izdelala Janez Cvetek (Suheljnov) in Peter Pekovec (Agotnjekov). Medtem ko je bil slednji trgovec in je fotografiral zlasti prijatelje na izletih in domače v Stari Fužini, je bil prvi pravi studijski fotograf, ki je kamero nosil s seboj tudi na planine in po drugih krajih v Bohinju; med drugim je avtor objavljene gasilske razglednice. »Ob pregledovanju starih razglednic sem prišel do spoznanja, da se je večina nekdanjih podob Stare Fužine na srečo ohranila vse do današnjih dni. Presenetljivo pa je, da je bilo v vasi nekoč kljub trdemu fužinarskemu vsakdanu znatno več družabnega življenja,« je prepričan avtor knjige o Stari Fužini, ki je izšla pri ljubljanskem Zavodu Noreja.