Laos, vzhajajoča zvezda JV Azije

Prosti čas | dec. '13

Laos, ta razpotegnjena državica v jugovzhodni Aziji, polna tradicije, običajev, prelepe narave in različnih plemen, je vsekakor vredna obiska. A to čim prej, preden se bodo njene družbe polastili kremplji svetovnega kapitala in tujega denarja.

V državi milijonov slonov, ki jo obdajajo Kambodža, Kitajska, Burma, Tajska in Vietnam, dandanes živi približno 5,6 milijona prebivalcev. Še nedolgo tega so bile laoške ceste podobne blatnim kolovozom, zdaj pa, zahvaljujoč predvsem veliki donatorici Kitajski, je sistem cest prevzel glavno vlogo v povezovanju mest in je že bolje razvit kot rečni promet. Posledično se je tudi število čolnov zmanjšalo, prevozi po rekah pa podražili. Veliko prebivalcev Laosa še vedno živi v veliki revščini.

Ladja, na kateri zabava nikoli ne zamre
Čoln me zapelje na laoško stran. Čakam na odhod ladje proti Luang Prabangu. Tu se prvič seznanim z laoško kavo. Sploh mi ni všeč. Na moje veliko veselje pa imajo normalen kruh, ki ga na Tajskem ni bilo mogoče dobiti. Čoln številka 2 se pripravlja na sprejem potnikov na dva dneva dolgo potovanje po skrivnostni, lenobni, rjavi reki Mekong. Seveda z vmesnim pristankom in nočitvijo v Pak Bengu. Čoln se polni, podpalubje ladje pa vse bolj polno nahrbtnikov. Ko se povsem napolni, ga pokrijejo z lesenimi deskami in nanj položijo barvite preproge. Klopi so zelo ozke in neudobne, sedimo kot sardine drug ob drugem. Ladja je prenapolnjena. Na njej so poleg turistov tudi domačini, ki iz varne razdalje opazujejo in se čudijo vedenju falangov. Pokrajina ob Mekongu je veličastna. Včasih se v kateri od majhnih vasic, mimo katerih se vozimo, tudi ustavimo in takrat ladjo preplavijo otroci s čipsom, sadjem, kokakolo, piškoti in mesom.

Darovanje hrane menihom
Hostel, v katerem vsak dan dobimo šop banan, je nabito poln popotnikov z vseh vetrov. Odpravimo se na nočni bazar, ki se šibi pod težo majic, ribiških hlač, sadnih sokov, posteljnih pregrinjal, šalov, srebrnega nakita, ročno izdelanih risb, lesenih izdelkov, stekleničk, napolnjenih z alkoholom, s kačami, škorpijoni ter ščurki. Vsak prodajalec postavi visoko začetno ceno, tako da je barantanje obvezno opravilo. Drugi del tržnice je namenjen hrani (rečne alge s sezamom, lepljiv riž, klobase, odrt pes, prašičja glava, podganam podobne posušene živali, ličinke, črički, kobilice, najrazličnejše pekoče omake, še vedno premikajoče se ribe, pisano sadje, posušen čili, eksotična zelenjava, bivolje šape, kri v plastičnih vrečkah, palice sladkornega trsa). Luang Prabang je znan tudi po tem, da na njegovih uličicah vsako jutro poteka darovanje hrane menihom. Vsako jutro se menihi že pred sončnim vzhodom s svojimi posodami odpravijo po darove. Turisti, oboroženi s fotoaparati, poskušajo ujeti to dolgo vrsto obritoglavih menihov v oranžnih oblačilih, ki se sprehajajo od vernika do vernika. Vsak mu v posodo da kepico riža in nekaj priboljškov.

Pot na sever Laosa
Neskončno uživam, ko skozi avtobusno okno opazujem vasice. Ob poti je veliko vasic, kjer ženske na dvorišču predejo, luščijo koruzne storže, nosijo na glavah drva za kurjavo. Otroci se igrajo ali si drug drugemu pobirajo uši iz las. Moških skorajda ni videti. Na večini hiš plapolata laoška in komunistična zastava.
Avtobus se je ustavi na vsako drugo uro in potniki se zapodijo v nizka grmovja, da opravijo nujno malo potrebo. Laočani imajo zelo grdo navado, da pljuvajo povsod, kjer je to le mogoče (skozi okno avtobusa, na pločnik, pred vhodom v hotel ali trgovino, na dvorišču pred hišo). Najrevnejši prebivalci živijo v bambusovih ali lesenih hiškah, medtem ko si tisti z malo več denarja lahko privoščijo hiše iz betona.
Ko se dan preveša v večer, pred hiškami že gorijo ognji. Moški v spodnjih hlačah, ženske pa v pisanih sarongih že posedajo okoli ognja in se sušijo. Tekoče vode nimajo, zato se kopajo v ledeno mrzli reki ali pa pri vaškem vodnjaku. Nekatere vasice so brez elektrike, tako da je v večernih urah ogenj edini vir svetlobe in toplote.

Vientiane prestolnica Laosa
Vientiane, mesto sandalovine se razvija z vso naglico, zahvaljujoč tujim investicijam in pomoči tujih organizacij. Pečat so mestu pustili Tajci, Kitajci, Vietnamci, Francozi, Rusi in Američani. Pravilni bulvarji, francoska arhitektura, mogočni templji, slavolok zmage, park Bud ter posedanje ob reki Mekong in opazovanje sončnega zahoda so stvari, ki obdržijo turista dan ali dva v mestu. Mesto je le prehodna točka na poti iz severa na jug Laosa ali pa odhoda v Vietnam in na Tajsko.
Dan preživimo v parku Bud, a ne zato, ker bi bil tako velik, ampak za počitek, žongliranje in pogovarjanje s laoškimi fanti, ki so želeli izpopolniti znanje angleščine. Veliko Laočanov zaprosi za dnevno tajsko vizo, saj so hrana in drugi izdelki tam cenejši, ponudba pa večja. Tu sem prvič opazila veliko število postaranih zahodnjakov, kako se sprehajajo z mladimi, pomanjkljivo oblečenimi Laočankami in jim kupujejo vse, kar si zaželijo. Ljubezen prodajajo tudi vozniki tuk tukov, le da so bolj diskretni.
Potovanje iz mesta Savannakhet v mesto Pakse je prava pustolovščina.
Avtobus je poln do zadnjega kotička. Šofer, gibčen kot opica, skače po strehi avtobusa, dviguje težke vreče, polne riža. Novi ljudje vstopajo, plastični sedeži po sredini avtobusa so hitro zasedeni. Nič nenavadnega ni, da gre šofer pozdraviti svoje prijatelje ali da odda poštno pošiljko, medtem ko ga ves avtobus čaka. Vsakič, ko se ustavimo, pristopijo k avtobusu ženske s sadjem, pijačo, pečenimi piščanci na bambusovih palicah in z lepljivim rižem.
Ko avtobus odpelje dalje, začutim na hrbtu neke čudne prste, parklje dolgonogega petelina. Lastnik petelina je zaspal in petelin je skočil name. Začela sem vreščati, Laočani pa so pokali od smeha in govorili: »Falang, falang.« Kar naenkrat pa se je avtobus ustavil sredi ceste. Pred nami je ležal prevrnjen tovornjak, okoli njega pa se je nabralo veliko opazovalcev in nikjer ni bilo obvoza. Šele čez dobro uro je prispela vlečna služba. To je bil star in zarjavel predpotopni tovornjak. Možje so začeli modrovati, na katero mesto naj pripnejo vrv, medtem ko je deček v svojem naročju držal nemirnega petelina, ženska v zrelih letih pa dojila majhnega otroka …