Povej še enkrat
Naglušnost je zahrbtna okvara, saj se v naše življenje priplazi počasi in potihoma. Razlogi zanjo so različni, najpogosteje nastane zaradi človekovega staranja ali izpostavljenosti hrupu. Lahko se pojavi avtoimuno, torej kot posledica obolenj, poškodb in kot stranski učinek nekaterih zdravil.
Zanimivo je, da ljudje, ki izgubljajo sluh, tega sprva niti ne zaznajo. Različni zvoki v okolju so namreč tako vpeti v naš vsakdan, da se postopnega izginevanja niti ne zavedamo. Kolikokrat pravzaprav razmišljamo o hrupu, ki ga povzroča promet? Se kdaj vprašamo, od kdaj listje, po katerem hodimo jeseni, ne šumi več? Od kdaj vrenje vode ne spremlja več brbotanje, od kdaj časopis, ko ga listamo ne šumi? Kdaj smo nazadnje slišali čričke na travniku? Razmišljamo kdaj o žvižganju vetra, o glasnih vzdihih naših sostanovalcev? Se kdaj vprašamo, ali naš partner res nikoli ne smrči, mi pa naj bi to redno počeli, saj se neprestano pritožuje nad nami. Kaj nam pomeni, ko se sosedje v bloku pritožijo, da imamo radijski sprejemnik preveč na glas? Je naša prva misel povezana s slabo zvočno izoliranostjo? Se počutimo kdaj prezrte in pozabljene v čakalnici pri zdravniku, ko nas sestra vztrajno ignorira in kliče druge?
Zakaj zanikamo naglušnost?
Izguba sluha v odrasli dobi je izjemno travmatično doživetje, o katerem je težko spregovoriti. Tako kot pri vseh nepričakovanih stanjih smo tudi ob spoznanju, da izgubljamo sluh, v stanju šoka, temu pa sledi zanikanje. Pogosto je stanje zanikanja izjemno dolgo, lahko tudi trajno in nam zaradi otežene komunikacije povzroča težave v vsakdanjem življenju. Ko vseeno zberemo pogum in se s stanjem kolikor toliko sprijaznimo ter okolje seznanimo s težavo, pa se lahko zgodi, da naletimo na nerazumevanje in ignoranco, nesprejetost, izoliranost, neenakost, nerazumevanje, neupoštevanje. Zaradi nepoznavanja svojega stanja se lahko naglušni ljudje soočajo tudi z občutki nemoči, se zatečejo v depresijo, v omamo, v nasilje.
Čeprav naglušnost in gluhota veljata za invalidnosti, imamo odrasli ob nastanku izgube sluha zelo malo opore. Pa vendarle ta opora obstaja. V Sloveniji je 13 medobčinskih društev gluhih in naglušnih, ki se ukvarjajo s psihosocialno rehabilitacijo, zato bi bilo smiselno, da naglušni ob napotnici za pregled pri specialistu morda dobi tudi prvo informacijo o obstoju društva. Večina namreč zmotno razmišlja, da je slušni aparat edino potrebno sredstvo, da bi spet enakovredno funkcionirali v družbi. Pogosto ni tako in slušni aparati je pripomoček, ki ga veliko naglušnih težko ali pa sploh ne sprejme.
Samo slušni aparat ni dovolj
Slušni aparat nam predpiše specialist ORL po poprejšnjih preiskavah sluha. Žalostno je, da bomo tudi v sprejemnih ambulantah ORL, kjer bi pričakovali razumevanje, prav tako kot v drugih ordinacijah napeto čakali na to, ali bomo slišali svoj priimek ali ne. Skušali si bomo zapomniti vrsto, ki je pred nami, in izračunati, kdaj približno naj bi bili na vrsti. Vse je odvisno od stopnje naše iznajdljivosti in seveda tudi od stopnje okvare našega sluha. Laže naglušne osebe namreč še vedno slišijo in tudi razumejo govor na razdalji do štirih metrov, huje naglušni pa le še na razdalji enega metra in manj. Specialist nam na podlagi naše okvare izda naročilnico in nas napoti v najbližjo poslovalnico s tehničnimi pripomočki. Ob prvem obisku in v fazi šoka smo po navadi kljub številnim informacijam slabo seznanjeni s slušnimi aparati, zato je priporočljivo, da odidemo domov in pridobimo čim več informacij o možnostih, ki so nam na voljo. Dobro je vedeti, da so poslovalnice s slušnimi pripomočki po vsej Sloveniji, da lahko pred končnim naročilom nekaj dni preizkušamo slušni aparat, da lahko preizkusimo aparate različnih proizvajalcev, da imamo na podlagi naročilnice možnost pridobiti t.i. standardni slušni aparat, ki ga v celoti plača ZZZS. Slušni akustik v poslovalnici s tehničnimi pripomočki je tisti, ki nam lahko postreže tudi z vsemi informacijami o slušnem aparatu in o njegovi uporabi. Pomembno je, da smo previdni pri nakupih slušnih aparatov, ki niso prilagojeni posamezniku, saj si lahko z neprimernim povečevanjem jakosti zvoka še bolj okvarim preostanek sluha. Vsekakor se po prejemu slušnega aparata začne težavnejše obdobje, ko se vnovič soočamo s hrupom iz okolja. Potrebno je vnovično učenje in prepoznavanja pozabljenih zvokov. V fazi učenja veliko naglušnih odneha, saj meni, da je okolje prehrupno in da slušni aparati niso primerni. Takrat je nujno, da s svojimi težavami seznanimo akustika. Povemo mu, da aparat piska, da so zvoki drugačni, kot se jih spomnimo, da nam je vse preglasno. Slušni aparati so tehnološko na visoki ravni in omogočajo veliko prilagajanj. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da moramo vztrajati pri navajanju na zvoke in ljudi seznaniti s tem, kako najlaže komunicirajo z nami. Kljub uporabi slušnega aparata imamo lahko še vedno težave z razumevanjem. Sprejeti je treba dejstvo, da je še vedno oteženo razumevanje v hrupnem okolju, kot so čakalnice, lokali, prometne ulice, dvorane. Oteženo je sporazumevanje prek steklenih površin, prek ozvočenja , zato so zaželeni oseben pristop ter pisne informacije. Komunikacija z naglušnimi naj bi potekala v mirnejših in osvetljenih okoljih, saj si pri razumevanju sogovorca pomagamo z branjem z ustnic. Laže poteka z osebami, ki ne govorijo v narečju, ki dobro artikulirajo glasove, se ne pačijo in ne vpijejo. Pomembna je razdalja od sogovorca, usmerjenost in število govorcev, pa tudi akustičnost prostora. Boljše in lažje je razumevanje ljudi, ki nimajo brade, brkov in imajo urejeno zobovje. Pogosto tudi opazimo, da si naglušne osebe ne širijo kroga znanstev, se ne udeležujejo skupinskih dogodkov. Zgodi se, da se naglušni ne odziva na klice, komentarje in posledično deluje vzvišeno, arogantno in vase zagledano. Nekateri naglušni radi vodijo pogovor, saj tako vedo, za kaj pravzaprav gre, nekateri so pri tem tudi preglasni. Prav je, da naglušne na to opozorimo. Tako kot pri vsaki invalidnosti in obolenju si je tudi pri izgubi sluha težko priznati težavo in se spopasti z njo. Poleg tehničnih pripomočkov je treba upoštevati tudi psihološko plat, ki pa jo večina pravzaprav zanemari. Prav zato, ker naglušnost ni opazna navzven. Število naglušnih narašča tudi zaradi daljšanja življenjske dobe. Po statističnih podatkih v Sloveniji blizu 50.000 oseb uporablja slušne aparate, po predvidevanjih pa naj bi bilo naglušnih skorajda 200.000 oseb. Razlika se pojavlja med drugim tudi zato, ker naglušne osebe zanikajo in zakrivajo svojo težavo in ne iščejo pomoči.
