Glivične okužbe kože in nohtov

Dobro počutje | jan. '14

Glivične okužbe kože so ena najpogostejših kožnih bolezni. Glive so drobni mikroorganizmi, ki so prisotni v naravi in so nujni za recikliranje in razgradnjo organskih snovi. Nekatere glivice v manjšem številu sestavljajo floro kože. Č so razmere zanje ugodne (npr. ob prekomernem potenju, padcu odpornosti ali uživanju antibiotikov) pa se tako namnožijo, da povzročijo izbruh bolezenskih znakov na koži.
Pojavnost glivičnih okužb narašča predvsem zaradi nesmotrne uporabe antibiotikov širokega spektra, staranja populacije in večjega števila imunsko oslabljenih oseb, denimo bolnikov z rakavimi obolenji. Nagnjenost h glivičnim okužbam povečujejo tudi sladkorna bolezen in nekatere hormonske spremembe, debelost s prekomernim potenjem, alkoholizem, slaba osebna higiena, skratka vse, kar slabi telesno odpornost.
Glivice se prenašajo z neposrednim stikom z okuženo osebo ali živaljo ali posredno, torej prek predmetov, okuženih s kožnimi luskami ali lasmi, na katerih so glivice. Tako se lahko z uporabo skupnih brisač, glavnikov, oblačil okužijo celotne družine. Pogoste so tudi okužbe v bazenih, savnah, skupnih umivalnicah, telovadnicah in fitnes centrih. Glivice lahko povzročajo različne kožne bolezni. Inkubacijska doba od okužbe do nastanka bolezni je po navadi od enega do treh tednov.

Najpogostejše glivične okužbe
Kožna plesen. Skoraj ni odrasle osebe, ki se ne bi v življenju vsaj enkrat srečala z nadležnimi, rožnatorjavimi, drobnoluščečimi se lisami, ki znajo puščati vidne belkaste lise vse do naslednjega sončenja. Gre za t.i pityriasis versicolor, ki jo povzroča kvasovka Mallassezia f. in jo ljudje poznajo kot kožno plesen. Glivica je v majhnem številu prisotna na predelih kože s povečanim številom lojnic, v ugodnih razmerah (prekomerno znojenje, nošenje nezračnih, sintetičnih oblačil, padec splošne odpornosti) pa se lahko tako namnoži, da povzroči kožno bolezen. Rjavkaste lise se najpogosteje pojavijo po vratu, zgornjem delu hrbta, po ramenih in prsnem košu, redkeje drugje. Težave so pogoste poleti, ko je znojenje večje, in pozimi, ko ljudje pogosteje obiskujejo savne in bazene. Okužba se lahko širi tudi z oblačili, ki si jih ljudje izmenjujejo. Po navadi zadošča zdravljenje z lokalnimi antimikotiki v kremah, pršilih in raztopinah, ki so na voljo v lekarnah tudi že brez recepta, traja pa tri do štiri tedne. Zelo poredko, predvsem pri pogostih ponovitvah in pri imunsko oslabljenih ljudeh zdravnik kratkotrajno predpiše sistemske antimikotike. Potrebno je tudi razkužiti oblačila, ki so bila v stiku z okuženo kožo.
Mikrosporija je čedalje pogostejša. Najpogosteje jo povzroča glivica Microsporum canis. Vir okužbe so po navadi potepuške mačke, manj psi, tudi če so živali na videz zdrave. Lahko se prenaša z osebnim stikom ali prek predmetov (brisač, oblačil, pokrival, glavnikov). Za mikrosporijo so značilna rožnata žarišča s poudarjenim robom, ki se drobno luščijo ter zmerno srbijo. Po navadi se pojavijo na nepokritih delih telesa (roke, obraz, vrat, podlahti), lahko gre za eno samo žarišče ali pa je žarišč več in se med seboj združujejo. Okužbe lasišča so redke, vidimo jih predvsem pri majhnih otrocih, kjer lojnice še niso aktivne (loj ima antimikotično delovanje). Za manjša žarišča zadostuje lokalno zdravljenje z antimikotiki v kremah in dosledno pokrivanje žarišč, če pa gre za več žarišč, je potrebno sistemsko zdravljenje z antimikotiki. Treba je natančno pregledati vse družinske člane in živali (pri veterinarju), s katerimi je bil okuženi v stiku.
Tinea imenujemo glivice iz rodu t.i. dermatofitov, ki lahko povzročajo okužbe kože. Okužba kože trupa se začne z rožnato liso ali bunčico, ki se kasneje razširi v značilna rožnata žarišča s poudarjenim robom in svetlejšim žariščem. Glivična okužba rok se največkrat prenese z okuženih stopal. Večinoma zadošča lokalno zdravljenje z antimikotiki v kremah, ki so na voljo v lekarnah brez recepta, pri zelo razširjenih in trdovratnih primerih pa bo zdravnik predpisal sistemsko zdravljenje s tabletami.
Atletsko stopalo je ena najpogostejših glivičnih okužb. Vir okužbe so največkrat oboleli, ki odlagajo spore glivic v zdraviliščih, kopališčih, športnih objektih ipd. Razvoj okužbe pospešuje tudi neprodušna obutev, ki povečuje potenje. Glivična okužba stopala se začne najpogosteje z luščenjem kože med prsti, ki se nato razširi na podplat ali hrbtišče stopala. Koža stopal je lahko v hujših primerih pordela, pokrita z mehurčki ali luskami. Zdravimo jo z lokalnimi antimikotiki v kremah, v hujših primerih tudi s sistemskimi zdravili v tabletah. Priporočljivo je tudi razkužiti obutev ter redno uporabljati prekuhane ali prelikane nogavice.
Glivične okužbe nohtov ali onihomikoze. Več let trajajoči glivični okužbi stopal se pogosto pridruži tudi okužba nohtov. Pospešijo tudi ortopedske nepravilnosti stopal, obolenja ožilja (arterijskega in venskega), poškodbe nohtov, neprimerna obutev ter oslabljena splošna telesna odpornost. Prizadeti noht postane moten, porumenel, zadebeljen in deformiran ter dvignjen od podlage. Spremembe se po navadi začnejo nohta z belkastimi lisami na prostem robu nohta, le redko ob korenu. Okuženi in deformirani nohti povzročajo bolečine pri hoji in so stalen vir okužbe, saj se okužba lahko prenese na sosednje nohte ali drugam na kožo. Lokalno zdravljenje s kremami in antimikotičnimi laki največkrat ne zadošča, razen v začetnih primerih, ko je prizadet le manjši del nohta, zato glivične okužbo nohtov zdravimo več tednov ali celo mesecev.