Dve Marti – dve zgodbi o prostovoljstvu

Zgodbe | jan. '14

Če v ormoškem koncu iščeš Marto, te vprašajo, ali misliš babico ali teto? Vzdevek babica je ostal predsednici Društva za osteoporozo Ormož Marti Peršak, nekoč terenski babici, ki je pomagala na svet mnogim tamkajšnjim novorojenčkom. Teta Marta pa je njena dobra prijateljica Marta Gregorc, ki živi in ustvarja na svoji kmetiji v Cerovcu. Obe slovita po dobrih delih, ki se jih je v minulih desetletjih nabralo za debelo knjigo. V zadnjem času sta bili za svoje zasluge nagrajeni, zato je prav, da ju spoznate tudi vi.

Babica Marta ne gleda na uro
Ormožanka Marta Peršak je že skoraj 20 let upokojena medicinska sestra, ki je kot peta od desetih otrok z viničarske družine na Velikem Brebrovniku končala babiško šolo, nato pa dolga leta delala kot babica na terenu, kot medicinska sestra v zdravstvenem domu, upokojitev pa je pričakala kot medicinska sestra v Tovarni sladkorja v Ormožu. Po smrti moža Rudija je svoje življenje še bolj posvetila razdajanju za druge, kljub temu pa najde čas za družine obeh sinov; ima pet vnukov in že dva pravnuka. Najdemo jo povsod, kjer je treba poprijeti za delo, pomagati ljudem, jim svetovati, jih kdaj tudi “postaviti na realna tla” ali pa jim potrpežljivo prisluhniti.
Zelo aktivna je bila v civilni zaščiti, teritorialni obrambi, je veteranka vojne za Slovenijo (pridobila je naziv častnice SV), nepogrešljiva je pri Rdečem križu in v Društvu upokojencev Ormož. Ustanovila je Društvo za osteoporozo in ga vzorno vodi že polnih deset let. »Je skromna, veliko daje soljudem in od njih zelo malo pričakuje,« piše v utemeljitvi za plaketo državnega sveta, ki jo je kot prostovoljka prejela decembra lani.
Vse te njene aktivnosti jo delajo vitalno kljub letom, ki jo kdaj pa kdaj opozorijo, da bi bilodobro malce upočasniti korak. In upočasni ga, ko pride med svojih 450 trsov v vinogradu, med cvetje (saj tudi živi v Cvetlični ulici) ali pa v kuhinjo. Pogosto se zapelje do soimenjakinje Marte, kjer se ob “sezonskem delu” začne skupno kovanje novih načrtov. »Marta mi je bila v neomajno oporo, ko mi je januarja 2011 po štiri leta trajajoči bolezni umrl mož Jože,« pove Marta Gregorc. »Ko se v trenutku žalosti znajdeš sam v hiši, četudi imaš družino, se zaveš, kaj pomeni dobra prijateljica. Pride, četudi je ne pokličeš, ostane, čeprav bi morala biti že zdavnaj doma, in pomaga, da delo dokončava, tudi če je včasih ura že krepko čez polnoč.« In tako bi lahko o Marti Peršak povedal marsikdo. Ne gleda na uro, ko začuti, da je komu potrebna.

Teta Marta malo govori, a veliko naredi
»Pri teti Marti se nas včasih zbere tudi po dvajset in imamo kuharske, pekovske ali pa zeliščarske delavnice,« je povedala Marta Peršak. »Imeli smo tudi delavnice štrikanja, kvačkanja, predenja, tkanja, mikale smo volno in izdelovale copate. Morali bi videti, kako zna ravnati s šolarji, ki pridejo na njeno kmetijo. Razloži in pokaže jim vse, kar je povezano z določeno učno tematiko pri pouku ali pa z življenjem in delom v naravi. Učenci jo z zanimanjem poslušajo in zelo radi gredo k njej, saj jih tudi gostoljubno postreže in se z njimi pogovarja kot s sebi enakimi.«
Teta Marta ima domačo predilnico in tkalnico, v kateri ima statve, kolovrat in vse potrebno za predenje in tkanje lanu. Že štiri leta seje lan za projekt Od semena do lanene tkanine, ki ga konec julija organizirano populijo. S prijatelji iz skupine Stari običaji, ki jih vodi že od leta 1990, v svojih nastopih prikazujejo cel potek predelave lanu, pa še marsikak drug star običaj, ki že tone v pozabo.
Marta Gregorc je tudi članica Kulturno-turističnega društva Ivanjkovci in Društva kmečkih žena Ormož. Dolga leta že sodeluje na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij, o čemer priča polna stena zlatih priznanj in znaka kakovosti za ajdov kruh z orehi ter mešani rženi kruh; pa tudi njen sadni kruh je nekaj posebnega. Kuharske veščine je podedovala po svoji mami, ki je že vodila različne kuharske tečaje. Iz roda v rod se to prenaša in tudi vnuka Dario in Davor se v kuhinji povsem znajdeta.
Na enem od priznanj piše: Zemljo so nam posodili otroci. »Hčerka Tatjana, ki je biologinja in dela v Inštitutu za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ima veliko zaslug zato, da na kmetiji bolj malo škropimo, da vse bolj 'delamo peš' in varujemo zemljo in naravo,« skromno pove. »Obe hčerki imata zelo pridna partnerja, ki rada pomagata, kadarkoli imamo kako večje delo.« Hči jo je s knjigo o zeliščih nevsiljivo usmerila v zeliščarstvo - še eno Martinih ljubezni, ki jo širi med udeleženci svojih delavnic.
Njeno ekološko privrženost zelo cenijo tudi učitelji na osnovnih šolah v Ivanjkovcih, Cezanjevcih, Središču ob Dravi pa še kje, ki radi pripeljejo učence na ekskurzije. Tudi to je eden od razlogov, da je lani prejela naziv Mladinskega sveta Slovenije Naj prostovoljke že več kot 30 let, pa tudi bronasto plaketo Občine Ormož.
Marta Gregorc nima visokih šol, ima pa izjemno veliko znanja. V mladosti so ji namenili, da bo ostala na kmetiji, zato je do poroke delala kot tkalka v ljutomerskem obratu MTT. »Zaljubila sem se v statve in mož mi jih je naredil,« pove. »Nepozabnih je deset let, ko sem bila doma, da sta hčerki malo zrasli, potem pa si je mož, kovinostrugar, odprl s.p. in me zaposlil. Bila sem deklica za vse, saj je moralo delo “v šlosariji” teči tudi takrat, ko je mož z delavci na terenu montiral konstrukcije, ki smo jih pripravljali v domači delavnici.« Pogled na močne, zgarane roke pove, da gospodinja prime za vsako delo, ki ga je na kmetiji z vinogradom res veliko. Kljub delu sta z možem veliko potovala, marsikdaj je bila pot bolj službena, a Marta je znala vse to izkoristiti, da si je širila obzorje. Prek zavoda za zaposlovanje je izkoristila vse možnosti izobraževanja. Brez računalnika, ki se ga je nekoč zelo bala, si ne zna več predstavljati življenja. »Odločila sem se za dopolnilno dejavnost na kmetiji: peko kruha, potic in peciva, izdelovanje testenin na tradicionalni način, oddajo prostora za piknike, tečaje peke, tečaje filcanja, predenja in tkanja ter si pridobila vse potrebne certifikate. Prizadevam si, da bi ljudje znali pripravljati zdravo domačo hrano in jo seveda tudi pridelovati,« pove Marta, ki jo povsod spremlja fotoaparat, v katerem ohrani marsikaj, kar pritegne njeno pozornost. Je tudi odlična poznavalka okolice, zato se pri njej radi ustavijo pohodniki, pomalicajo in včasih jih pospremi do rojstne hiše Stanka Vraza ali Frana Miklošiča.
Od kod ima smisel za dobrodelnost? »Deca, nikdar vam naj ne bo žal, če komu kaj daste. To boste vse dobili povrnjeno, nas je učila babica. Njene besede me še vedno spremljajo,« pove Marta Gregorc , ki je po glasovanju bralcev Naše žene v akciji Ljudje odprtih rok postala Dobri človek za leto 2013. Naziv jo je presenetil, a tudi zelo razveselil »To mi bo dajalo moč, da bom tudi v prihodnje nadaljevala svojo pot tako kot doslej, seveda pa bom vesela, če po njej tudi v prihodnje ne bom hodila sama,« je sklenila pripoved Marta Gregorc.