Železnica privabila v Prvačino številne obrtnike
»Znameniti goriški fotograf Anton Jerkič je fotografijo za starejšo razglednico napravil sredi strnjenega dela Prvačine, imenovanega Frijula, v prvih letih prejšnjega stoletja, saj je poleg zgradbe v ospredju, pred katero sedijo gostje za mizami gostilne Josipa Mozetiča, stala tudi že hiša ženinega nona Andreja Pahorja s trgovino in gostilno v pritličnih prostorih,« nam je najprej pojasnil 102 – letni upokojeni ekonomist Slavko Zupan, potem ko si je (brez naočnikov!) nadrobno ogledal razgledniški motiv gručastega jedra razloženega naselja v Spodnji Vipavski dolini, na desnem bregu reke Vipave, zahodno od Dornberka in severno od železniške proge Nova Gorica – Sežana.
Prav slednja je odigrala pomembno vlogo v razvoju kraja, saj je najprej z dograditvijo ajdovske proge leta 1902 in še zlasti bohinjske železnice štiri leta pozneje Prvačina postala pomembno železniško križišče. Pritegnila je številne gostilničarje, trgovce in druge obrtnike, saj se je pred prvo svetovno vojno na tukajšnji železniški postaji, zgrajeni leta 1902 in kasneje povečani, ustavljalo tudi po sedemdeset potniških in tovornih vlakov na dan. Na njej je delalo 17 uslužbencev, tedanja samostojna občina pa je imela tudi svojo pošto in finančno službo.
Živ spomin na ujetnike na ljubljanskem gradu!
Sobesednikova soproga, 91 – letna upokojena računovodkinja Darinka Zupan – Pahor, je nato opisala, kako se je njihov rod znašel v tem kraju: »Moj stari oče Andrej Pahor se je v drugi polovici devetnajstega stoletja kot mladenič iz Nove vasi pri Opatjem selu preselil v Prvačino in tu nasproti hiše z razglednice odprl trgovino. Čez leta je od bližnjega kmeta kupil zemljišče in na njem začel postopoma graditi hišo, v katero so se vselili okrog leta 1900 in v njej razen trgovine uredili tudi gostilno. Z ženo Terezijo, rojeno Rijavec, sta imela deset otrok in po prvi svetovni vojni je celotno posestvo prenesel na najstarejšega Oskarja, mojega očeta.«
Medtem ko so Darinkini sovaščani med prvo svetovno vojno morali v begunstvo (največ so jih naselili v okolici Reteč pri Škofji Loki), so Prvačkovca, kakor se krajevno poimenujejo domačini, Oskarja Pahorja in brata Iva skupaj z dvesto zavednimi Primorci zaprli v zapore 97. tržaškega pehotnega polka na ljubljanskem gradu. Ko se je leta 1915 začela vojna z Italijo, so tedanje zapornike poslali drugam, ljubljanski grad pa preuredili za italijanske vojne ujetnike. (Teh se Slavko Zupan, ki izhaja iz ljubljanske železničarske družine, živo spominja, kako so – tedaj je imel šest let – na grajskih oknih z gestami opozarjali, da so lačni.) Z ljubljanskega gradu so Oskarja Pahorja poslali v Maribor in kasneje v Gradec v vojaško veterinarsko bolnico, konec vojne pa je dočakal na reki Piavi.
Zakonca Zupan, ki že desetletja, posebej po letu 1996, ko sta se v Prvačini stalno naselila, načrtno proučujeta zgodovino tega kraja, hranita tudi 360 pisem in dopisnic, ki jih je Darinkin oče v tem času pisal ženi Rozini, rojeni Gregorič. V Pahorjevi hiši so bili med vojno vihro, ki se je začela pred sto leti, nastanjeni avstro-ogrski ranjenci, medtem ko je bil kirurški oddelek v sokolskem domu. Toda ko so avstrijski vojaki ob koncu vojne zapuščali Prvačino, so veliko opreme kar pustili, da jih ne bi ovirala na poti proti domu, tako da je na podstrehi njihove hiše ostalo tudi nekaj pušk. Te so konec leta 1918 našli italijanski vojaki in ker jih Pahorjevi niso uradno oddali, so hoteli aretirati Andreja Pahorja, vendar je odgovornost prevzel sin Oskar in preživel še leto dni v zaporu Coroneo v Trstu.
Ko so se Prvačkovci vrnili iz pregnanstva in vojne, so še nekaj let imeli veliko dela predvsem s popravilom hiš, obnovo polj in vinogradov ter zagotavljanjem najosnovnejših pogojev za življenje. Pri tem so morali biti nadvse iznajdljivi, saj je, kot pravi Slavko Zupan, vladala velika revščina, služb pa ni bilo. S prihodom italijanske oblasti je bilo slovensko prebivalstvo močno zapostavljeno, tako da je redne dohodke imelo samo šestnajst italijanskih družin (karabinjerjev, železničarjev, učiteljev). Večina domačinov je kakšen sold zaslužila le s kopanjem in pobiranjem zavrženega orožja in železnih delov druge vojaške opreme na Fajtem hribu.
Čas, ko se je pouk odvijal le v italijanščini
»Po vrnitvi iz tržaškega zapora je oče Oskar nadaljeval tako s trgovsko kakor gostinsko dejavnostjo ter kmetoval. Pridelovali smo vino, breskve in razne poljščine, v hlevu pa smo imeli konje, vole in krave. Ker pa se kot zaveden Slovenec ni hotel včlaniti v fašistično organizacijo, je moral leta 1933 gostilno zapreti, tako da smo obdržali le trgovino. To smo po drugi svetovni vojni zaprli, na kar je njene prostore nekaj let uporabljalo novogoriško podjetje Tobak, potem pa so tudi ti dobili zgolj stanovanjsko namembnost,« sklene pripoved o trgovinsko – gostilniški preteklosti svojih prednikov Darinka Zupan – Pahor, ki je po petih letih šolanja na prvaški ljudski šoli odšla na trgovsko šolo v Gorico in se tam izšolala za knjigovodjo. Po vojni se je zaposlila na novogoriški Gospodarski zbornici, ki so jo leta 1963 združili s koprsko, na kateri je kot vodja analitičnega oddelka od leta 1955 delal Slavko Zupan. Tako sta se spoznala in pred petdesetimi leti poročila ter preselila v Izolo, kjer se je on upokojil leta 1971 kot uslužbenec Gospodarske zbornice, ona pa leta 1977 kot računovodkinja na SGP Gorica.
Na drugi razglednici je upodobljena zgradba ljudske šole, zgrajene leta 1897. Pred tem se je od leta 1826, ko je avstro-ogrska oblast na pobudo takratnega župnika in šempetrskega dekana ter na predlog nadškofijskega ordinariata v Gorici nastavila prvega učitelja Šaulija, pouk odvijal v zasebnih hišah. V obdobju do leta 1882 je bila to enorazredna, nato do leta 1909 dvorazredna, zatem do leta 1920 trirazredna, v naslednjih štirih letih štirirazredna in po letu 1924 petrazredna šola. Slednjo je skupaj s 34 učenkami in učenci šestletna Darinka Pahor začela obiskovati leta 1928, ko je pouk prvo leto potekal izključno v italijanskem jeziku. Tako med prvo kot drugo svetovno vojno je bilo šolsko poslopje porušeno, a potem znova zgrajeno. Po šolski reformi leta 1962 je prvaška osnovna šola postala Podružnična šola OŠ Dornberk in to je še danes.
Dalj ko smo s sogovornikoma odstirali podobe Prvačine, bolj nas je presenečala in navduševala širina njunega vedenja o tem kraju, pri čemer sta ob mnogih vprašanjih hitro postregla še z enim ali več dokumentarnimi viri, ki jih hranita v svoji obsežni domoznanski zbirki in s katerimi sodelujeta pri različnih krajevnih dogodkih in publikacijah. In medtem ko smo se na pragu njune, Pahorjeve hiše poslavljali, je Slavko Zupan pripomnil, da se nikakor noče zanemariti, ne umsko in ne telesno, zato veliko bere (je častni član Goriške knjižnice Franceta Bevka) in je nenehno v gibanju (mimogrede se je v predklonu s prsti dotaknil tal).
