Vlaki in ladje, tudi igrače

Zgodbe | jan. '14

Izolsko društvo za dediščino in podeželje Histrion se postavlja z muzejem Parenzana, ki domuje v starem mestnem jedru. V njem je med drugim prikazana zgodovina nekdanje železnice, ribištva, industrije pločevink in tehničnih igrač ter pomembnih začetkov letalstva.

Muzej nam je predstavil njegov vodja Srečko Gombač in povedal, da želijo obiskovalce seznanjati s najpomembnejšimi zgodovinskimi posebnostmi Izole in sosednjih obalnih krajev. S pomočjo starih fotografij ter z železniškimi maketami in modeli je prikazano obratovanje nekdanje ozkotirne železniške proge, ki se je vila skozi obmorske kraje od Trsta do Poreča. Po njej je muzej tudi dobil ime. Zanimivo je dejstvo, da je imel bližnji Piran v tistih časih svoj trolejbus in tramvaj.
Modeli starih ladij in starinske fotografije prikazujejo zgodbo o ladjarstvu in ribištvu. Poseben poudarek je dan tudi izolski industriji konzerv, ki je bila izjemno razvita več kot 130 let.
Zanimivi so številni miniaturni tehnični modeli vlakov, otroških šivalnih strojev in drugih igrač. Izdelali so jih v tovarni Mehanotehnika, ki je včasih zaposlovala več kot dva tisoč ljudi. Izdelovali so tudi priprave za učenje magnetizma, elektrotehnike in biologije.
O etnologiji našega obalnega območja pripoveduje razstava narodnih noš in mestnih ter drugih podeželskih oblačil na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Zdajšnji Istra in Goriška sta odigrali pomembno vlogo pri začetkih našega letalstva. O tem priča bogato slikovno gradivo, opremljeno z zgovornimi besedili. Na ogled pa so tudi druge razstave, ki so povezane z dediščino izolskega in širšega obmorskega okolja.
V bližino Istre je leta 1857 pripeljal prvi vlak Južne železnice. Vozil je na progi Dunaj - Trst. Deset let zatem je bil odprt Sueški prekop. Gre za dva gospodarsko izjemno pomembna projekta, ki sta omogočila Trstu hitrejši gospodarski razcvet. Da bi napredovali hitreje, so si omislili železniško progo tudi Istrani. Prvega aprila leta 1902 je bila dana v uporabo ozkotirna železniška proga, po italijanski izpeljanki imenovana Parenzana, ki je povezovala Trst z istrskimi kraji vse do Poreča. Proga je bila za tiste čase zares pomembno okno v svet. Delovala je do 31. avgusta 1935 leta, ko so jo zaradi nerentabilnosti ustavili promet na njej.
Istrani si zdaj s pomočjo podpore Evropske skupnosti prizadevajo ohraniti objekte te proge, kar jih je še ostalo. So namreč dragocen spomenik tehnične kulture tedanjega časa.
V muzeju je na ogled tudi ena najbogatejših zbirk modelov vlakov na svetu, ki so last Izolčana Josipa Miheliča.
Nekdanja železniška proga je danes pot zdravja in prijateljstva. Speljana je po trasi nekdanje ozkotirne železnice, ki je povezovala mesti Trst in Poreč s kraji, ki so bili ob progi. Več kot 34 let je bila osrednja vez med Istro in Srednjo Evropo. Pot prijateljstva pa se imenuje zato, ker je nastala po skupni odločitvi slovenskih, italijanskih in hrvaških občin in vodi skozi stara naselja ob morju, med vinogradi, nasadi oljk, skozi kratke predore ter z impozantnimi viadukti prečka doline in se vzpenja prek gričev.

Pomembno ribištvo
Izola od nekdaj slovi kot ribiško mesto in kot središče ribje predelovalne industrije. V muzeju obiskovalci spoznavajo načine ribolova. Ribiči so se skozi stoletja s čolni in ladjami odpravljali na morje. Uporabljali so mreže, spletene iz lanenih ali konopljinih vrvi. Plovce so oblikovali iz koščkov lesa ali drevesne skorje topola, breze in pozneje plute. V drugi polovici 19. stoletja je bombaž izpodrinil konopljo in lan, v drugi polovici 20. stoletja pa umetni materiali.
Ribiči so mreže šivali in krpali z velikimi lesenimi ali koščenimi iglami in jih sušili na obali. Prekuhana pinijeva ali borova skorja pa je dala mrežam značilno rjavo barvo, jih varovala pred obrabo in razjedajočo morsko vodo.
Ribji ulov je bil na vročem soncu izpostavljen hitremu kvarjenju. Skrbne ribiške družine so skozi čas razvile načine konzerviranja rib. Ribe so solili, sušili, dimili, marinirali in pozneje zamrzovali.
Leta 1879 so v Izoli zgradili prvo tovarno za konzerviranje rib. Podjetje je pogosto zamenjalo ime in lastnike. Kombinat konzervne industrije Delamaris Izola je bil ustanovljen leta 1959. Pred drugo svetovno vojno je bil zelo razvit zlasti zasebni ribolov.
Ribiči in mali mestni prevozniki so razvažali ulov po morju s tako imenovanimi trabakulami, peligami, bracerami in drugimi plovili, ki so jih izdelovali v lokalnih škverih ali ladjedelnicah.
Iz obalnih mest so prebivalci z lesenimi ladjami tovorili v Trst istrske pridelke, najpogosteje vino, oljčno olje, sol in ribe, od tam pa so se vračali z industrijskimi izdelki ter blagom iz daljnih dežel. Trgovali so s svežimi ali soljenimi ribami, zlasti s sardelami, ulovljenimi v Koprskem zalivu. Za tovorjenje so uporabljali lesene sode z ravnim dnom ali vreče.
Bližnje tržaško pristanišče je bilo pomembno za izseljevanje številnega prebivalstva iz Evrope v Ameriko. V drugi polovici 19. stoletja in v stoletju pozneje se je izselilo tudi veliko Istranov. Nekatere ladje, ki so prevažale izseljence, so tekmovale za modri trak, to je bila  častna oznaka za ladje, ki so po določeni poti najhitreje preplule severni Atlantik. Med njimi je bila leta 1933 največja italijanska potniška ladja Rex, ki pa je svojo življenjsko pot končala na morskem dnu ob izolsko-koprski obali leta 1944.

Informacije:
Muzej Parenzana, Alme Vivoda 3, Izola, GSM: 041 613 299
TIC Izola, Sončno nabrežje 4, Izola, Tel.: 05 6401 050