Razbojniki, rokovnjači, tolovaji izpred stoletij

Zgodbe | jan. '14

Dandanes nihče več ne pripoveduje zgodb o razbojnikih, strašnih, predrznih in neusmiljenih možeh. A še pred nekaj stoletji so našo deželo prekrivali širni gozdovi, ki jim ni bilo videti konca in tedaj so bila takšne pripovedi povsem nekaj povsem vsakdanjega. Skozi mogočne in skrivnostne gozdove so vodile le redke poti. Marsikje je bil gozd skoraj neprehoden in za nepridiprave pravo zatočišče. O njih se je nekoč veliko govorilo, pa tudi marsikaj pisalo. Nič ni narobe, če spet obudimo spomin nanje.

Več stoletij so razne tolpe ustrahovale ljudi, oprezale za lahkim zaslužkom in ropale po deželi. Posebno primeren čas za razcvet razbojništva so bili turški časi. Valvasor takole opisuje razbojnike v tistem obdobju:
Martolozi so Turki, Morlaki in turški Vlahi, ki se plazijo po deželi in ropajo in pokradejo vse, kar jim pride pod roko. Posebno močno pa si prizadevajo odpeljati majhne otroke na Turško in jih tam prodati. Tu napravijo dečke za janičarje, z deklicam pa se Turki oženijo. Zelo pogosto se zgodi, da pridejo Martolozi na Kranjsko in majhne otroke kradejo iz zibelk. Ti otroški tatovi znajo vsakovrstne jezike, se preoblačijo v noše različnih ljudstev, se povečini skrivajo v divjih gozdovih in poznajo vse ceste in steze.

Po zgledih turških razbojnikov
Slabi zgledi turških razbojnikov so spodbudili, da so se razbojniške vrste okrepile tudi s krščanskimi potepuhi. Tako se je zgodilo, da so sredi 18. stoletja vse tri strani kranjske dežele imele svoje razbojnike: Gorenjska rokovnjače, Dolenjska bosanske razbojnike, Notranjska pa razbojnike iz beneškega Primorja.
V prvi polovici 18. stoletja so prek Kolpe pogosto vdirali bosanski razbojniki. V nevarnosti so bili kraji na obeh straneh Gorjancev. Teh razbojnikov mali otroci niso več zanimali, pač pa so jih mamili samostani, cerkve in premožni ljudje. Leta 1726 so napadli dobro utrjeni kostanjeviški samostan in pokradli veliko dragocenosti. Oboroženi so bili s sabljami, noži in puškami. Ta predrzna tolpa je pri belem dnevu potovala skozi naselja. V starih zapisih piše, da so bili tako pijani, da bi laže stali na glavi kot na nogah. Predvsem pa je zanimivo, da so ljudje mislili, da so to graničarji, cesarski vojaki, ki peljejo na mejo strelivo, hrano in vojaško opremo. To je dokaz, kako slabo so bili opremljeni takratni vojaki, da jih ljudje sploh niso ločili od razbojnikov. A tam ob Kolpi ni in ni bilo miru. Vedno znova so napadali in ropali.
Tudi Tobija Gruber v svoji knjigi pripoveduje, da je v prvi polovici 18. stoletja po notranjskih gozdovih kar mrgolelo razbojnikov. Bilo jih je toliko, da je gosposka morala zaradi njih posekati gozdove med Vrhniko in Postojno. Bojda je bilo znano zbirališče roparske sodrge tudi na Snežniku.
V leta 1788 je Leibacher Zeitung pogosto poročal o težavah, ki jih je povzročala ta roparska svojat. V tistem času je bilo na glavo razbojnika obljubljenih kar 50 cekinov. Tako so v Lipljah pri Planini pastirji zasledili dva razbojnika, ki sta se potikala naokoli. Obljubljene cekine so pastirji nameravali zaslužiti z njuno prijavo in privedbo h glavarju. Z ukano so ju zvabili v vaško gostilno. Bržkone sta bila že zelo sestradana, da sta nasedla. Menda je bilo dvajset vaščanov komaj kos enemu od razbojnikov.
Leibacher Zeitung opisuje tudi tale dogodek: Notranjski graščak si je omislil zvon, da bi z njim opozoril na nevarnost. Ko bi zvonjenje zaslišali podložni kmetje, bi pritekli in razbojnike pregnali. Ko se je to res zgodilo, je zvonjenje sicer razbojnike pregnalo, a kmetje se niso prikazali. Hudomušni prijatelj, ki mu je graščak zaupal svojo zgodbo, je svetoval, naj v prihodnje podložnim kmetom ob zvonjenju obljubi vedro vina. Prvič naj ga jim res da, potem pa naj ne zvoni več razen, če se razbojniki res prikažejo. Ali je nasvet graščaku kaj koristil, časnik ni pisal.

Rokovnjači in tolovaji
Bujno klasje je razbojništvo pognalo, ko so se začele francoske vojne. Razbojniki so bili tisti, ki so vojaško suknjo že nosili in tisti, ki jim je ta nevarnost pretila, so se ji skušali izogniti tako, da so se podali v razbojništvo. Ubežniki so bili pošteni fantje, ki pa niso smeli pokazati v javnosti, saj so jih lovili žandarji. Zadrževali so se v gozdovih in iskali samoto, a so jih razmere slej ko prej privedle na pot kraje in pregreha. Tako se začno pojavljati rokovnjači, tolovaji in vojaški ubežniki. Sumljive ogleduhe so ljudje na podeželju pogosto sami privedli pred roko pravice. Leta 1809 so se Francozi polastili naše dežele. Njihova prva skrb je bila iztrebiti in počistiti gozdove te roparske golazni – roparjev, tihotapcev in tolovajev. Vsesplošno je bilo znano, da nobena stvar razbojnikom ni koristila bolj kot strah, ki so ga imeli kmetje pred njimi. Prav zaradi strahu so ljudje pogosto oblastem zamolčali njihovo navzočnost ali so jih celo pomagali skrivati. Leta 1827 je bila cesta iz Novega mesta proti Ljubljani že tako nevarna, da si po njej nihče več ni upal hoditi. Gosposka je ukazala vrh Kapiteljskega hriba postaviti čuvajsko postajo. To je bila majhna lesena koliba, iz katere je kvišku molel posmoljen drog. Krajani pa niso skrbeli za postojanko, še več, povsem so jo zanemarili in raznesli ves les. Najbrž pa je huda zima naredila za varnost več kot nova iznajdba. Novomeški okrožni glavar je še naprej pridno razpošiljal ostre ukaze do oblastnikov svojega okrožja, naj prežijo na razbojnike in postopajo z njimi kakor velevajo zakoni. Toda razbojniška predrznost je kljub temu postala tako neobvladljiva, da je leta 1827 moralo posredovati vojaško ministrstvo na Dunaju. V novomeški okraj so poslali 10 kompanij s po 140 možmi. Kakšen je bil uspeh te odločitve, pa listine ne povedo nič.
Med starimi novomeškimi zapisi je ohranjen tudi prepis protokola, ki ga je bila leta 1828 leta napisala krupska gosposka pri zaslišanju nekega Martina Lončariča, ki so ga brez dokumentov zasačili na meji. Med zaslišanjem je povedal tole:
Kot otroka ga je mati dala nekemu kmetu blizu Ljubljane. Tam je pasel živino. Ker pa je bil večkrat lačen kot sit, je z neznanim voznikom pobegnil v Samobor na Hrvaško. Pri kmetu Štefanu Zoriču je tri leta služil kot pastir. Potem ga je pot zanesla v Zagreb in tam se je pri nekem čevljarju izučil obrti. A nemirni duh ga je kmalu pripeljal v Sisak. Dve leti je služil na žitnih ladjah. Odločil se je poiskati boljši posel in nameril se je oditi v Trst. Usoda pa je imela z njim drugačne namene. Med potjo je naletel na razbojniško tolpo, oboroženo s samokresi in meči Tolpa je štela približno 30 mož. Eden izmed njih je bil avstrijski Vlah, ki je ubil svojega brata. Podobne zgodbe so bile značilne tudi za druge člane te druščine. Lončariča je bilo strah, zato se je podredil njihovi volji in postal razbojnik. Preživljali so se s krajo živine na pašnikih, pa tudi tista v hlevih ni bila varna. Ker pa je bil slabotnega videza, jim je nosil prtljago in stal na straži. Iz njega so se pogosto norčevali in ga tepli, zato jim je pobegnil.
Leta 1829 so dobro pripravljene in oborožene tolpe razbojnikov zadnjikrat strašile po Dolenjskem. Spomini in zgodbe na te nemirne čase pa so še dolgo zatem ostale med ljudmi.
Kaj pa danes? So razbojniki še vedno med nami? O tem bomo morda brali v prihodnjem stoletju.