Teče kot…urca
Ura je bila nekoč prava dragocenost, darilo za posebne priložnosti. Zakonca Janez in Marija Janežič iz Kopra pa že dobrih štirideset leti zbirata budilke in v tem času se jih je nabralo več kot sto. Nekoč sta prav vse navila, tako da so zvonile in nepretrgoma tiktakale skoraj dva dni. Nazadnje sta svojo zbirko razstavila v izolski mestni knjižnici.
Njuna najstarejša ura je iz leta 1830, večina pa iz začetka 20. stoletja; nekaj jih je tudi iz novejšega obdobja. So vseh oblik in velikosti, lesene, kovinske, iz bakelita, pa plastike, marmorja in izdelane v številnih državah. Številčnice so lahko navadne ali iz porcelana – te so še posebej dragocene. Tu so budilke z zvonci iz našega otroštva, ure s termometri, pa ure s koledarjem. V njuni zbirki je tudi ura, ki ima na številčnici barvno podobo cesarja Franca Jožefa in cesarice Sissy; pa ura, okrašena z miniaturnim Eifflovim stolpom, ura kot cvetlica na peclju z medeninastimi listi, prozorna ura, tako da lahko vidimo njen mehanizem na vzmeti. Zanimive so tudi potovalne ure v usnjenih etuijih na zadrgo, peščene ure, posebne ure s ključki za navijanje, ki so jih morali imeti nočni čuvaji, kadar so bili na delu. Pa ura, ki se kot kaka sodobna omara odpira z drsnimi vratci, in ura-radio, ki pa ni pravi, pač pa je slika radijskega sprejemnika nalepljena na prostor poleg številčnice.
In še zanimivost: ko so urarji popravili uro, je bilo v navadi, da so na zadnjo stran napisali datum, ime svoje delavnice in se podpisali.