Junaški padec Pohorskega bataljona

Zgodbe | jan. '14

Pohorski bataljon je junaško bil poslednji boj 8. januarja 1943 na Osankarici. V boju, ki je trajal dve uri in pol, je padlo 69 borcev, ranjenega Franca Kunaverja –Sulca pa so Nemci ujeli in ga kasneje ustrelili.
Pohorski bataljon so, kot piše mag. Irena Mavrič – Žižek, sestavljali borci I. bataljona Savinjskega odreda 2. grupe odredov (Kranjčev bataljon), ki so prišli poleti 1942 na Štajersko z Dolenjske, ter borci Šaleške in Savinjske čete 1. Štajerskega bataljona. Novembra so bili borci in borke ob reorganizaciji bataljona razdeljeni v tri čete in ženski vod. Komandant bataljona je bil Rudolf Mede – Groga, politični komisar Jože Menih – Rajko, komandirka ženskega voda pa Pavla Mede – Katarina.
Kmalu po prihodu na Pohorje so bile enote bataljona neprestano na pohodih in v akcijah. Borci so v noči z 8. na 9. oktober 1942 požgali Senjorjev dom, Hutterjevo vilo, koči na Pungartu in na Pesku ter Vitanjske bajte, da jih ne bi zasedli Nemci ter spremenili v svoje postojanke. V noči s 23. na 24. oktober so v Oplotnici napadli orožniško in vermansko postajo, zažgali občinsko poslopje, nato pa v vasi priredili partizanski miting. V začetku novembra so v Mislinji zažgali Pergarjevo tovarno lepenke ter v vermanski postojanki zaplenili precej orožja in hrane. Decembra so požgali Lenarčičevo vilo v Josipdolu in izpeljali nekaj preskrbovalnih akcij. Konec decembra je bataljon odšel na Osankarico, kjer si je pri Treh žebljih uredil zimski tabor, njegove patrulje pa so hodile po hrano v različne kraje ob vznožju Pohorja.

Zakaj je padel Pohorski bataljon?
Dolgo so bili zamolčani vzroki, zakaj je bataljon tako nesrečno padel. Partizan in publicist Ivan Ferlež je v svoji knjigi o Drugi grupi odredov med drugim o tem zapisal: »Uničenje Pohorskega bataljona je bil vsekakor rezultat nenehnih, vsestranskih in sistematičnih naporov nemških okupacijskih oblasti, da bi na vsak način uničili ali vsaj onemogočili narodnoosvobodilno gibanje tudi v tem delu Štajerske, v še večji meri pa je bilo to tudi posledica grobih taktičnih napak, ki jih je zagrešil štab bataljona. Štab bataljona je povsem zanemaril obveščevalno službo. Dokler se je bataljon premikal po obširnem pohorskem območju in pogosto menjaval taborišča, mu številni gestapovski vohuni niso mogli slediti. Štab bataljona pa je očitno tudi spregledal, da bi ga Nemci na globoko zasneženem Pohorju utegnili napasti tudi s težkim orožjem in s takšno močjo, ki bi bataljonu onemogočila umik. Namesto da bi štab izbrane obrambne položaje zavaroval s širokim krogom patrulj in zased, se je ves bataljon zadrževal v sveže zasneženem taborišču in zavarovanje omejil le na običajna stražarska mesta.«
Pohorski bataljon je z lahkim in težkim orožjem napadlo kakih 2000 pripadnikov nemške vojske, na Osankarici pa je bilo na dan napada 59 borcev in 10 bork. Oboroženi so bili s štirimi lahkimi strojnicami, puškami, pištolami in ročnimi bombami.
Eden najbolj junaških borcev je bil Alfonz Šarh ali Fonzek, kot so ga po pripovedovanju njegove hčerke Jelke imenovali domači. V stari Jugoslaviji je kmetoval na svojem hribovskem posestvu in poleg tega tudi oglaril. Ni se ogrel za nobeno politično stranko, se je pa pridružil ruškim Sokolom, ki so bili za program ljudske fronte. Medtem ko je sam odšel v partizane, pa je gestapo njegovo ženo in osem otrok odpeljal v taborišče. Najstarejši trije sinovi so pobegnili na Pohorje in se pridružili očetu, dvanajstletni Vanček je bil najmlajši partizan v bataljonu.
Vermani so v Rušah pripovedovali o likvidaciji partizanov na Pohorju. Po njihovem pripovedovanju je bradati Šarh kar stoje streljal na Nemce, enako sta streljali tudi Silva Breznik in Minka Namestnik, ki je z zadnjo bombo ubila sebe in Nemca. O uničenju Pohorskega bataljona so Nemci poročali celo Himmlerju v Berlin, ta pa je o tem obvestil Hitlerja, ki je za uspešno akcijo pohvalil generala Roesenerja.