Neokrnjena Jugovzhodna Aljaska

Neokrnjena Jugovzhodna Aljaska

Prosti čas | jan. '14

Če je še kje na našem planetu ohranjena prava divjina, je to zagotovo na Aljaski. S svojo neokrnjeno naravo, majhnimi in redko naseljenimi kraji, z bogatim živalskim svetom te prevzame in pomiri. Prebivalci jugovzhodne Aljaske gojijo vrtnine na skupnih vrtičkih, kjer rastejo največje rabarbare, kar sem jih kdaj videla. Divje ribe, kot sta losos in halibut, še lovijo z ribiškimi ladjami ali kar na trnek s pomola. Trate pred hišami puščajo nepokošene s cvetlicami, ki se bohotijo v najrazličnejših barvah. Barčke zapirajo že ob šestih popoldan.

Ko ljudje pomislijo na Aljasko, imajo večkrat v mislih losose, medvede, kite in druge predstavnike bogatega živalskega sveta. Najboljši kraj za ogled največjih sesalcev na Zemlji je glavno mesto Aljaske Juneau, ki je pomemben upravni, študijski in zdravstveni center. Mesto ima 50 kilometrov cest in je dostopno samo po morju ali zraku. Kiti na Aljasko priplavajo s Havajev in drugih delov sveta, ker je v teh vodah poleti obilica hrane. Spektakel s kiti sem doživela dvakrat, obakrat popolnoma drugače, a veličastno. V vetrovnem in deževnem dnevu smo s palube opazovali skupino ork, ki so se metale iz vode, in smo ob zibanju čolna komaj lahko naredili kak posnetek. Vrh navdušenja pa smo doživeli, ko je kapetan spustil v vodo mikrofon, da smo slišali, kako se orke pogovarjajo med seboj.
Grbavce pa smo opazovali med posebnim obredom hranjenja. S katamaranom smo pluli po fjordu Lynn Canal proti severu. Morje je bilo popolnoma mirno in toplo junijsko sonce je že zahajalo za zasnežene gore, ko je kapitan ustavil motorje. Naleteli smo na skupino grbavcev, ki je prišla na popoldansko pojedino v Funterjev zaliv. V intervalih desetih minut so se družno pognali iz vode, da bi ulovili ribe. Mama kitinja je plavala v krogu okoli skupine in z mehurčki, ki so jih kiti spuščali iz ogromnih pljuč, so potiskali ribe proti površju. Na mamin znak so vsi na en mah skočili iz vode. To se je zgodilo vsaj desetkrat. Ko so končali s svojim plesom, so odplavali naprej, medtem pa so dvigovali svoje repe, kot da bi nam mahali v slovo.

Grizli v vodi

Na Aljaski živijo tri vrste rjavega medveda. Obalni rjavi medved je največji, grizli pa je je najbolj agresiven, zato je postal tako znan. Zaradi vse večjega števila turistov so se grizliji umaknili stran od naselij. Haines je eno od pristanišč, kjer na reki Chilkoot zagotovo vidiš grizlija, ko v poletnih mesecih lovi losose. Tudi sama sem ga prvič videla nekega deževnega julijskega. Že od daleč sem opazila medveda, ki je tekel po reki navzgor. Pridružila sem se skupini radovednežev, ki je opazovala medveda, kako se je igral, lovil losose, prišel malo na kopno in se vmes še polulal. Ko se je najedel, jo je mahnil naprej.
Haines, nekdanje vojaško oporišče, je zdaj manjše naselje, dostopno le z morja, kjer se občasno ustavljajo manjše ladje. Znan je po pivu, ki ga fermentirajo s smrekovimi vršički in ga lahko poskusite v lokalnih pivnicah.
Pod Aljasko si poleg bogate favne predstavljamo tudi veliko geografsko pestrost pokrajine z ledeniki, fjordi, gozdovi in gorami. Vrh križarjenja po jugovzhodni Aljaski je zagotovo Glacier Bay, fjord, kamor lahko pripluješ samo z ladjo. Leta 1750, ko je nastopila mala poledenitev, je bilo to območje še popolnoma prekrito z ledom. Danes je nacionalni park in sodi pod zaščito UNESCA.  Znotraj parka veljajo stroga pravila. Ladja mora pluti zelo počasi, da ne vznemirja živali, zato traja vožnja ves dan. Pred največjim ledenikom Margerie se ustavi, da lahko potniki opazujejo, kako se led topi in krči in kako veliki kosi ledu padajo v morje.

Totemi pripovedujejo zgodbe

Sitki je od vseh pristanišč še najbolj uspelo ohraniti tradicijo ruskega in staroselskega izročila. A Rusi so že zdavnaj odšli in prebivalci ne znajo več ruščine. Domačini pa znajo preteklost lepo vplesti v sedanjost in turistom ponujajo nekaj, kar obstaja samo na jugovzhodni Aljaski, to je avtohtono rusko-ameriško kulturo. Sitka leži na otoku Baranof in v okolici je še 1000 drugih otokov, v večini nenaseljenih.
Zanimiva je pravoslavna cerkev svetega Mihaela. Prvotna cerkev je pogorela, duha preteklosti pa jim je uspelo ohraniti z izvirnimi ikonami, ki so jih rešili pred zublji požara, ki je leta 1966 skoraj v celoti upepelil mesto. V mestu je eden najlepših in najbolj bogatih muzejev na Aljaski Sheldon Jackson. Jackson je leta 1890 začel zbirati predmete, oblačila, kanuje, toteme ter druge predmete etnografske zapuščine avtohtonih prebivalcev Aljaske. Na tem območju je živelo več ljudstev, na jugovzhodu denimo predstavniki ljudstva Tlingit, ki so se preživljali z lovom in ribolovom. Danes jih živi še kakih 13 odstotkov.
V spomin  na pomembno bitko, ki so jo leta 1908. leta izgubili proti Rusom, so ustanovili Sitka National Historical park. V njem so postavljeni totemi, ki so jih postavljali ob rojstvih, porokah ali zgodovinskih dogodkih. Med drugim si lahko ogledamo toteme plemena Haida in totem, ki stoji na mestu, kjer so zagledali prvo rusko ladjo. Med sprehodom po parku se odpirajo prelepi razgledi po okoliških gorah in mestecu v ozadju. Kaže se ustaviti ob stojnici, kjer domačinke prodajajo  sendviče z namazom iz prekajenega lososa. To lokalno specialiteto lahko poskusiš samo v Sitki.

Dediščina Rusov

Vredno se je povzpeti tudi na grajski grič, s katerega je lep razgled na mesto in okolico. Med leti 1837 in 1894 je na tem mestu stal grad ruskega guvernerja Baranova. Rezidenco je zgradil na mestu, kjer so prej imeli svoje naselje člani plemena Kiksadi. Dandanes je na griču še nekaj topov in spominskih plošč. Na turistični karti Sitke se je znašel zato, ker so tukaj Rusi 18. oktobra 1867 s podpisom pogodbe Američanom prodali Aljasko za 700.000 dolarjev.
Pozornost kaže nameniti tudi ruskemu pokopališču, ki je v gozdičku in se ti sprva zdi, kot da bi prišel v pragozd, kjer med bogatim rastjem štrlijo propadajoči in napol posedli nagrobniki. Grobovi so nametani po hribu gor in dol brez pravega reda, nekateri imajo samo preprost lesen križ. Rusi so bili prvi, ki so začeli tam pokopavati svoje preminule, tako se je ime rusko pokopališče ohranilo vse do današnjih dni. Na obrobju mesta pa le napis pove, da je tam pokopana princesa, saj majhen grob s skromnim križem in leseno ograjo ne deluje prav nič kraljevsko.
Najlepše se mesto in okolica vidi s kolesa. Odpravila sem se na organiziran izlet. Ko so nam razdelili kolesa in čelade, smo morali podpisati še papir, da znamo voziti kolo. Naš cilj je bil slap Bear Mt. Watefall. Po deževnem gozdu smo se odpravili peš in vodnik nam je vmes predstavljal številne strupene rastline. Zanimivo, da ni poznal nobene koristne rastline, čeprav jih je bilo zagotovo kar nekaj v tako velikem gozdu. Na Aljaski ni v navadi, da bi ljudje množično nabirali gozdne sadeže, čeprav je v gozdu polno gob, borovnic in brusnic ter veliko vrst malin in robid, ki so od rumenih do roza barv.
Brez darilc v Ameriki ne gre, zato nas je vodnik ob koncu izleta nagradil s čokoladicami. V mestecu je namreč manjša tovarna čokolade, ki izdeluje čokolado brez voska. Vendar pa to nekaj tipičnega za Aljasko, kot sta, denimo, prekajen losos ali ulu nož. 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media