Sabotin – nemi pomnik

Prosti čas | jan. '14

Točno mesec dni po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu, 28. julija 1914, je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Tej so verižno sledile medsebojne vojne napovedi držav po Evropi in začela se je ena največjih morij v zgodovini človeštva – 1. svetovna vojna. Slovenci smo bili v njej še posebej vpleteni med leti 1915 in 1917, ko je v vojno vstopila tudi Italija in se je formirala soška fronta. V dobrih dveh letih je v gorah in dolinah ob Soči umrlo skoraj 300.000 vojakov iz 22 držav. Povzročena je bila neznanska škoda, naravo pa so boji ponekod tako zelo preoblikovali, da so posledice vidne še danes.

Morda se zdi tak uvod v pohodniški prispevek nekoliko nenavaden, vendar je potreben, saj vas vabim, da se povzpnete na Sabotin. Letos bo minilo sto let od začetka prve svetovne vojne in verjetno se bomo teh grozot spominjali še večkrat. Sabotin pa je eden najbolj zanimivih in tudi lepih grebenov, kjer si je mogoče ostaline vojne ogledati od blizu, hkrati pa uživati v naravi ter v veličastnih razgledih.
Sabotin je najjužnejši del Julijskih Alp in se na vzhodu in jugu strmo spušča k reki Soči, ki na tem mestu iz objema gora zavije proti morju, na zahodu pa se položneje naveže na Goriška Brda. Naše izhodišče bo zato pri parkirišču ob Solkanskem mostu, prek katerega pelje cesta v Brda. Na Sabotin vodi kar nekaj poti, za tiste, ki gredo nanj prvič, je najprimernejša krožna pot po severni smeri navzgor in po južni navzdol do izhodišča in je kar dobro označena.
S parkirišča gremo preko mostu, kjer nas na koncu, na levi strani markacija usmeri prek cestne ograje levo navzdol, pod most, na udobno makadamsko pot, ki pelje ob Soči vse do Kanala. Po njej bomo hodili najprej mimo veličastnega železniškega mostu, ki se postavlja z največjim kamnitim lokom na svetu, nato mimo solkanske hidroelektrarne in naprej še toliko časa, dokler nas kažipot ne usmeri levo na Sabotin po severni poti. Vzpon je sprva zmeren in z vsakim korakom je lepši pogled na smaragdno Sočo in Sveto goro na nasprotni strani. Hitro pridemo do razgledišča s klopjo in nekoliko kasneje do razcepa, kjer ena pot vodi naravnost proti ostankom cerkvice sv. Valentina, naša pa desno proti Sabotinu. Od tu dalje je pot bolj strma in na nekaterih mestih precej zdelana. Tik pod stenami vršnega grebena je v pomoč napeljanih nekaj jeklenic, takoj zatem pa že stojimo pred obnovljenimi vojaškimi ostanki. Pot nas pelje skozi kaverne in rove, kjer je toliko svetlobe, da je mogoče priti skozi tudi brez svetilke. Če bi si želeli ogledati kaj več, pa svetilko nujno potrebujete.

Obsežen razgled
Po kratkem sprehodu skozi podzemlje se naenkrat znajdemo pred okrepčevalnico in planinsko kočo na Sabotinu. Odprti sta vse leto ob sobotah, nedeljah in praznikih. V prvi je urejen manjši, a dovolj nazoren muzej, vstopnine vam ni treba plačati, lahko pa se odločite za prostovoljni prispevek. Tu se lahko dogovorite tudi za vodeni ogled kavern in sistema rovov. Lahko pa si ogledate opremljeno kaverno poleg muzeja in občudujete razgled na Brda in Furlansko nižino vse do morja.
Kot rečeno, se bomo v dolino vrnili po južni poti, ki pelje izpred majhnega parkirišča pred okrepčevalnico najprej in kakih 15 minut navzgor po grebenu do vrha Sabotina. Tu nas pričaka plošča z vrisanimi stranmi neba in z vsemi pomembnejšimi vrhovi in kraji, ki so vidni z enega najbolj razglednih vrhov pri nas. Če je vidljivost dobra, se obiskovalec ne more načuditi obsežnosti razgleda po Julijcih s Triglavom in Krnom, bližnjih Brdih in Dolomitih daleč zadaj za njimi, po Furlanski nižine vse do morja, po Krasu in Istri vse do Učke, po Vipavski dolini, Nanosu in Vremščici s Trnovskim gozdom ter po Banjški planoti s Sveto goro v ospredju. Kdor si je prej ogledal muzej, se lahko na tem mestu vživi v čas vojne in se prepriča, kako strateško pomemben je bil Sabotin kot prva obrambna črta avstro-ogrske vojske pred italijanskimi četami. Deloma zasuti ostanki neštetih rovov in kavern, ki nas spremljajo vso pot po grebenu, pričajo o trpljenju najprej avstrijskih in kasneje italijanskih vojakov. Na koncu pa se obiskovalcu vedno zastavi vprašanje smiselnosti trpljenja in umiranja v tem divjem skalovju.
Seveda pa Sabotin ni zanimiv le zaradi vojaških in političnih ostankov, temveč tudi naravnih posebnosti. Nekoč skrajni zahodni del Banjške planote je tisočletja reka Soča, »hči planin«, skozi tisočletja s svojo silno močjo odrezala od matice. Kljub temu pa Sabotin danes kot nekakšen odrastek kaže vse značilnosti predalpskega hribovja v geološkem in biotskem pomenu. Na njegovih pobočjih srečujemo tako alpsko kot sredozemsko rastlinje. S svojo razbrazdano površino predvsem na prisojnih pobočjih nudi idealno zatočišče modrasu in nekaterim pticam. Med drugim je tudi usmerjevalna točka beloglavemu jastrebu, ki med letom potuje od Julijcev proti gnezdiščem na Cresu in Krku ter nato nazaj v Alpe.
Z vrha nas pot vodi naprej po grebenu in oblikuje nekakšen slalom med mejnimi kamni, ki označujejo mejo med Slovenijo in Italijo. Ostanki bunkerjev in stražarnic, ki so v notranjosti popisane s pomenljivimi grafiti, nam predstavijo tudi dogajanja po 2. svetovni vojni, ko so se na grebenu bolj ali manj prijateljsko srečevali jugoslovanski in italijanski obmejni stražarji. Vse to je zdaj zgodovina, kot so tudi razvaline cerkvice sv. Valentina, ki jih dosežemo po desetih minutah hoje. Romarska cerkev iz 14. stol, kasneje prezidana ter med vojnama porušena, je danes obnovljena v tlorisu in deloma zidovju. Ostanki bivanjskega dela cerkvenega kompleksa, ki sicer ležijo že na italijanski strani, pa na rekonstrukcijo še čakajo.
Od tu dalje se pot začne odločneje spuščati navzdol. Že po nekaj minutah dosežemo jaso, kjer je pred leti še stal iz velikih kamnov oblikovan napis TITO, a je po silnem trudu nasprotnikov tudi ta postal le eden od težko prepoznavnih zgodovinskih odtisov Sabotina. Kar strmo se potem spuščamo navzdol med rujem in s pogledom na brzice Soče, ki se nato mimo obeh Goric vije proti morju. Ko dosežemo cesto, ki pelje skozi koridor v Brda, ob njej prehodimo še nekaj sto metrov do mostu čez Sočo.
Obisk Sabotina je morda najmanj primeren v poletnem času, saj sonce takrat dobesedno razbeli njegova južna pobočja. Nadloga zna biti tudi burja, zato si kaže izbrati dan, ko bosta ta dva moteča elementa čim manj izrazita. Sicer pa je za vzpon treba obuti močne pohodne čevlje, vzeti palice in tudi svetilka ne bo odveč.