Korentovi štirje rodovi, zaposleni na železnicah

Zgodbe | feb. '14

Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet … ta večno lepa popevka nas spomni na »romantične« čase, ko smo se še množično prevažali z vlaki. Po slovenskih tleh je vlak prvič zapeljal 2. julija 1846 po progi od Gradca do Celja; pomemben mejnik pa je bila južna železnica, po kateri je med Dunajem in Trstom že leta 1857 dvakrat na teden vozil brzovlak. Med zaposlenimi na železnicah je od vsega začetka vladala tesna povezanost, tovarištvo v najbolj plemenitem pomenu besede in iskrena pripadnost. Pomemben del te velike železničarske družine so tudi Korentovi iz Pivke.

Pogovarjala sem se o očetom Stankom, hčerko Nadjo in sinom Marjanom; štipendist železnic pa je tudi Nadjin sin, ki končuje magisterij iz računalništva in bo že peta generacija Korentovih, zaposlenih na železnici. V času štirih generacij iz te družine se je delo seveda spreminjalo - od nekoč večinoma ročnega dela v lokomotivi, na progi in ob njej so dandanes seveda v ospredju sodobne tehnologije. »Nekoč je bila železnica eno, zdaj pa je razdeljena na tri skoraj ločene enote - infrastruktura, vodenje prometa in transport. Kljub tej delitvi pa upam, da se zaposleni na železnici še vedno počutijo kot  družina …,« pravi gospod Stanko.

Enako delo – različno plačilo
Stankov dedek po mamini strani, Jurij Vorina je začel njihovo železničarsko zgodbo. Doma je bil iz Rimskih Toplic, delal pa je kot desetar pri vzdrževanju prog – nekoč je bila na vsakih deset kilometrov skupina delavcev, ki so vzdrževali progo. Med ta dela je sodilo čiščenje trave med pragovi, za kar pa so najemali delavce, tako je tudi Stankova mama Eva večkrat plela travo na odprti progi. Nadja pojasni, da dandanes tega ni več, saj vegetacijo po progi odstranjuje kemično, z uporabo bioloških škropiv.
Tudi Stankov oče Andrej se je na železnici najprej zaposlil kot progar. Nato pa je opravil izpit za vodjo progovnega vozička in druge izpite; nazadnje še za odjavnika. Pojasnijo mi, da je to prometno delo, ki razdeljuje odsek med dvema postajama, tako da je omogočena večja pretočnost prometa. Dandanes z avtomatizacijo proge ta proces poteka drugače. »Stari oče Andrej je bil železničar še v stari Jugoslaviji in je vse to delo opravljal kot delavec in bil tudi tako plačan. Če bi bil plačan kot nastavljeni delavec, bi zaslužil blizu 1200 takratnih dinarjev, tako pa je imel plačo približno 650 dinarjev.« Oče je otrokoma večkrat pripovedoval, kako krivično je bilo, da je za enako delo pogosto sledilo različno plačilo. No, Andrej je bil šele leta 1939 končno nastavljen kot uslužbenec, a takrat so že nastopili drugačni časi. Med vojno je bil mobiliziran kot »leteči desetar«, s skupino progovnih delavcev so ga pošiljali povsod po progi, kjer je bila zbombardirana ali vržena v zrak. Upokojil se je leta 1959 s 35 leti službe. Honorarno pa sta oba stara starša še dolgo ročno prižigala bližnji signal v Tremerjih.

Oče Stanko
Zgodba Stanislava Korenta pa je še veliko bolj vijugasta kot zgodba njegovega očeta Andreja. Čeprav je od malega živel ob progi, si je kot otrok želel postati ključavničar - tako kot njegov sosed. Vendar se je na priporočilo učitelja po nižji srednji šoli vpisal na trgovsko šolo. Ko se je začela vojna, so fantje po kratkem postopku opravili izpite in, kot se spominja Stanko, so bile vse ocene -»zadovoljivo«. Vendar ga niso pustili domov v Tremerje, ampak je bil z drugimi fanti v Arbeitsdienstu na prisilni delovni prevzgoji, nato pa je sledil vpoklic v nemško vojsko. Sreča v nesreči je bila, da je izbruhnila davica in zato niso odšli s prvim kontingentom na rusko fronto; saj so fante iz njega napadli iz zraka, še predno so sploh prišli na bojišče. Vojna pota takrat komaj 18-letnega Stanka so bila grozljiva. Na bojišču v južni Franciji in nato v Italiji je bil v strelskem rovu skupaj z nemškim vojakom, ki so ga pred njegovimi očmi zadeli v glavo. Kanadski vojaki so nato zajeli Stanka in ko so izvedeli, da je Slovenec in Jugoslovan, je bil hitro deležen čokolade, cigaret, pijače … Vprašali so ga, ali želi domov ali pa se želi bojevati proti Nemcem – in izbral je drugo; domačim pa je končno lahko pisal, da je živ. Kot partizan prekomorec se je bojeval na širokem ozemlju – z otoka Visa prek Knina do Ilirske Bistrice, kjer je IV. armada prisilila k vdaji 97. nemški korpus in polk Nedičevih četnikov. Čast osvoboditve Trsta pa je pripadla drugim borcem.
Po vojni za mladega trgovca ni bilo dela, saj ni bilo kaj prodajati – vse je bilo na karte. Zato ga je oče nagovoril, da naj poizkusi na železnici. Želel si je delati kot telegrafist, pa so mu dejali, da je to delo rezervirano za invalide; tako je začel v prometu, in sicer kot zavirač – premikač. Vendar je zaradi odprte glave kaj hitro napredoval, delal je kot vlakovni odpravnik v glavnem v Divači, še prej v Matuljih, bil šef postaje v Pivki, nato dispečer na prometni operativi v Postojni, kjer je tudi dočakal upokojitev. V tem stavku pa je skritih veliko dogodivščin – veselih, pa tudi manj veselih. Kot zavirač- premikač je za las ušel smrti, ko se je ujel med vagon in nakladalno klančino in se ni mogel rešiti iz tega oklepa. Ko je vlak že speljal in so mu bile minute štete, ga je opazil eden od delavcev in s kriljenje rok ustavil vlak … Delo zaviračev je bilo zelo zahtevno – za vlak na Reko, denimo, je bilo zaradi večjega nagiba proge potrebnih kar 14 zaviračev, ki so ročno vrteli zavore na koncu vagonov, strojevodja pa jim je dajal zvočne signale, kdaj naj okrepijo zaviranje in kdaj so razmere že zelo kritične ….
Srečnejša je ženina zgodba, ki je na postaji v Divači prodajala vozovnice - Postaven mladenič s službeno rdečo kapo ji je bil všeč in rodila se je ljubezen. Stanko zase pravi, da je starokopiten in zato je želel, da je mama doma pri otrocih. Ko je bil šef železniške postaje v Pivki, so se morali preseliti v stanovanje na postaji, kjer je še vedno njihov dom. Ko pa so bili drugi deležni odkupa stanovanj po Jazbinškovem zakonu, Korentovim to ni bilo dano. Pa vendar se je Stanko ob vprašanju, ali se bo pritožil, zgrozil – železnice ne bi tožil nikoli, saj je železničarjem kot mati.
Zdaj, ko je star 88 let, skrbi za ženo, ki je dementna. Živita le z njegovo pokojnino, ki pa je premajhna za plačilo doma za starejše. Pri teh letih postori vse - od kuhe naprej. Sicer pa je tudi njegov spomin v odlični formi, zato želi njegova hčerka Nadja zabeležiti njegove zgode in prigode.

Nadja in Marjan
Nadja je se je po končanem šolanju tudi zaposlila na železnici in s kadrovskim delom v različnih delih podjetja izpolnila pogoje za upokojitev. Zdaj ima več časa za planinarjenje po bližnjih hribih in za sprehode v naravo.
Marjan je štiri leta mlajši do Nadje; rodil se je doma, na železniški postaji in pravi, da je verjetno prej videl dim parne lokomotive kot mamin obraz. Sestra se spominja, da sta se vedno igrala na peronu ali pri zbiralniku vode za lokomotive – tam so se otroci celo kopali in pri tem niso staknili nobene okužbe. Tudi Marjan je zaposlen na železnici; dela na postaji v Ilirski Bistrici kot transportni komercialist v tovornem prometu. Kot dijak pa se je vsak dan vozil z vlakom v železničarsko šolo v Ljubljani; vedno se je peljal v prvem vagonu. Na vlaku je bil tudi tistega usodnega dne leta 1996, ko se je v Preserjah zgodila huda nesreča in je bil prvi vagon potniškega vlaka povsem zmečkan - 17 potnikov je umrlo, 40 je bilo huje poškodovanih. Toda tistega jutra sta se s prijateljem, kdove zakaj, odločila, da se bosta izjemoma peljala v zadnjem vagonu. In tako je ostal živ in nepoškodovan. Oče je na postaji v Postojni slišal za nesrečo: »Prebledel sem in komaj sem se obdržal na nogah.« S kolegom se je odpeljal na kraj nesreče in pogled na trupla je bil pošasten. V hudi megli, ki je kar vztrajala, pa je v množici zagledal sina …
Marjan je bil v mladosti precej razposajen, življenje pa se mu je obrnilo, ko se je odločil za šport. Je odličen atlet in trener – njegov varovanec Emil Pašić je dosegel celo naslov državnega mladinskega prvaka v teku na 1500 metrov. Poleg družine – ima ženo in dve hčerki – in dela svoje življenje posveča športu in duhovni rasti.
Ko je bil Stanko šef postaje v Pivki, je bilo tam zaposlenih 54 ljudi, zdaj jih je le še peščica. Še marsikaj je drugače, kot je bilo; ostajajo pa strojevodje, ki vozijo vlake, in vlakovodje, ki skrbijo za popis in pravilno sestavo vagonov v vlakovno kompozicijo (po navadi ta dva poklica enačimo). Vodje postaj ne stanujejo več na postajah in verjetno imajo boljšo plačo, kot jo je imel on – čeprav je vodil toliko ljudi, železnica pa ni imela izgub. Starejši vlakovni odpravniki še radi pripovedujejo o zanesljivosti Stankovih odločitev, povezanih s prometom na železnici. V njegovem času so železnice še dišale po pari, potniki pa so napolnili vagone z vznemirljivimi občutki sreče in pričakovanj, ko jih je vlak popeljal v takrat še težko dosegljivi »širni svet«.