Odpuščen zaradi zavzemanja za slovenstvo

Zgodbe | feb. '14

Duhovnik, narodnjak, pisatelj in zgodovinar Davorin Trstenjak je bil leta 1848 med najbolj vnetimi sodelavci graške Slovenije pri oblikovanju slovenskega narodnega programa in pri zbiranju podpisov za Zedinjeno Slovenijo. Slovenske razumnike je vzgajal v narodnem duhu, se zavzemal za slovensko gledališče in leposlovje, pisal humoristične, satirične in novelistične tekste.

Rodil se je kot Martin Trstenjak 8. novembra 1817 v Kraljevcih. V Gradcu je študiral teologijo. Kot duhovnik je najprej služboval v Slivnici pri Mariboru, nato je poučeval na gimnaziji v Mariboru, kjer pa so ga odpustili zaradi zavzemanja za slovenstvo. Leta 1872 je spodbudil ustanovitev slovenskega pisateljskega društva.
Marjeta Žebovec v knjigi o slovenskih književnikih piše, da je Trstenjak v gimnaziji svojega učitelja, nemškega pesnika in pisatelja Rudolfa Gustava Puffa učil slovenskega jezika, Puff pa Trstenjaka italijanščino. Slovenščino je učil tudi več mariborskih uradnikov. Od leta 1836 do 1840 je najprej v Gradcu študiral filozofijo in se tam seznanil s Franom Miklošičem, Stankom Vrazom in Oroslavom Cafom. Vraz ga je navdušil za ilirstvo in Trstenjak je v navdušenju nad ilirskim jezikom celo svoje ime Martin spremenil v Davorin. Po dveh letih je šel študirat v Zagreb, v središče ilirizma. Na poti tja so mu zaplenili dramo Nevesta z otoka Cypros, ki jo je napisal v ilirskem jeziku. V Gajevi Danici pa so mu leta 1840 objavili ljubezenske pesmi Leljinke.
V bogoslovju je skupaj s kolegi ustanovil literarni krožek Bibliotheca slovenica, vadil pridiganje v slovenskem jeziku in leta 1842 izdal prve šmarnice Mesec Marije, prevedene iz francoščine. Leta 1850 je popolnoma prenehal pisati v ilirskem jeziku.
Duhovnik in jezikoslovec Oroslav Caf je Davorina Trstenjaka navdušil za študij primerjalnega jezikoslovja in s tem za sanskrst, zend in gotščino.
Leta 1846 je Trstenjak začel sodelovati z Bleiwesovimi Novicami, kjer je objavljal leposlovne in publicistične prispevke. S tem časnikom je sodeloval polnih devetindvajset let. V Novicah je prvič objavil po mnenju nekaterih svoje najboljše leposlovno delo, povest Slovenski Leander.

Pisal je tudi politične članke
Žebovčeva piše, da ga je k pisanju zelo spodbudilo dogajanje v revolucionarnem letu 1848, ko je napisal veliko političnih člankov. V časnikih, ki jih je izdajal Anton Janežič, je pod psevdonimom Vicko Dragan objavljal tudi humoreske.
Trstenjak je bil dober in moder duhovnik. Zato ga je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 imenoval za knezoškofijskega duhovnega svetovalca.
Kot župnik v zdajšnjem Šentjurju pri Celju je obdeloval veliko kmetijo, a je kljub temu našel čas za pisanje. V tem kraju je ostal dobrih sedem let, nato pa je bil premeščen v Slomškovo Ponikvo, kjer je prav tako imel kmetijo in kljub kmetovanju tudi pisal. Časniki, ki so v tistem času izhajali, mu niso bili dovolj, zato je ustanovil še svoj časopis Zora, ki ga je izdajal in urejal tri leta. V njem je objavljal leposlovne tekste in življenjepise slovenskih pisateljev, pa tudi znanstveno prilogo Vestnik.
V letih 1866 do 1868 je kot župnik na dopustu bival v Kranju pri odvetniku Janezu Pajku, kjer je med drugim napisal veseloigro Kako je Vrbovčan svojo ženo poboljšal.
Nazadnje je bil Trstenjak župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kjer je bil zelo delaven na kulturnem in še posebej na literarnem področju. Tam je 3. februarja 1890 tudi umrl.
Trstenjakov življenjepisec Janko Pajk je o njem napisal tudi tole: »Davorinovo življenje je bilo vse posvečeno narodu. Zato in tako je bil Davorin Trstenjak znamenit prikaz v povestici slovenskega naroda: z jedne strani je bil duhovnik v vzvišenem pomenu besede, pobožen in veren v duši, brez madeža in ukora, strogo čuvajoč dostojnost svojega stanu, visokega in za narod važnega, pa tudi brez najmanjše hlimbe, brez pretiranosti in brez one napetosti in trpkosti, katero nahajamo dandanes pri zastopnikih tega stanu po Slovenskem tako pogostoma.
Z druge strani pa je Davorin družil vsa svojstva plemenitega človeka. Bil je moški in oblasten v vedenji, do cela mož v besedi kakor v dejanji; ni se spuščal v nič, čemur ni bil kos: dano besedo je izvrševal točno in popolnoma. Imel je tudi nekoliko preroškega duha; mnoga njegova prerokovanja so se obistinila. Srca je bil preblagega, pomagal je, kjer je mogel, s svetom in denarjem. V družbi je bil zgovoren, dokler je bil še telesno čvrst.«