Moja Afrika

Prosti čas | feb. '14

Dolenjka Jana Dular je pri triindvajsetih letih zapisala v zvezde svojo življenjsko pot, ki jo je vodila v Afriko. Odkrila je svet, ki ga ne poznamo, saj nam ga mediji predstavljajo zgolj v enostranski podobi. Kot pravi, so Afričani večinoma krasni ljudje prijaznih src, radodarni, skrbijo drug za drugega, si pomagajo in vedo, da samo s skupno pomočjo pridejo do želenega cilja. Nimajo toliko materialnih dobrin kot Evropejci, so pa hvaležni prav za vse. Vsega občudovanja je vredno, kako si pomagajo in kako z nasmehi krojijo vsak dan. Objavljamo še nekaj njenih vtisov.

Oktobra 2008 sem se odpravila v vzhodno Afriko. V Tanzanijo, v sirotišnico, kjer sem 15 sirotam našla 15 slovenskih družin, ki so jim za sedem let, do konca osnovne šole postali botri na daljavo. V Afriki je kakovostna izobrazba večinoma privilegij bogatih. Ljudje si ne morejo privoščiti 300 evrov šolnine, da bi otroka vpisali v zasebno šolo (plače na podeželju dosegajo največ 40 evrov), v brezplačnih vladnih šolah pa jih čaka veliko ovir.
Tako se je začela moja zgodba z veliko mero optimizma, veselja, zanosa in vere, da zmorem. V meni se je prebudilo spoznanje osebne moči, predanosti, da življenje živim po svojih zamislih osebne sreče in z veliko mero spoštovanja do afriške kulture.
V Tanzaniji sem po preživetih dveh mesecih s skupnostjo Masajev sredi savane zgradila šolo za 350 masajskih otrok, da jim ne bi bilo treba vsak dan po 50 kilometrov pešačiti v mestne šole. Tanzanijska vlada s tem, ko otroke sili v mestne šole, poskuša izkoreniniti masajski nomadski stil življenja. V vasi Mto Wa Mbu (v prevodu Reka komarjev) sem spoznala masajsko učiteljico Anno Moshi, ki je praktično s svojimi rokami zgradila šolo, ki pa je veliko premajhna. Dejala mi je, da so otroci izjemno inteligentni, vendar brez priložnosti, da bi dobili dobro izobrazbo. Šola je zaposlovala 15 učiteljev, ki si otrokom nudili zelo kakovostno izobrazbo, poleg hrane pa tudi prenočišča za več kot 100 otrok iz najbolj oddaljenih masajskih vasi. Pri gradnji so mi s finančnimi sredstvi stali ob strani prijatelji, družina ter Rotary kluba Novo mesto in Dolenjske Toplice.

Uganda in Pigmejci
Nato sem za osem mesecev odšla v Ugando, kjer sem spoznala, kako srečni so slovenski otroci s posebnimi potrebami v primerjavi s tistimi, ki sem jih našla v gorski vasi Kacerere na ugandskem podeželju. V njihovi kulturi vlada prepričanje, da so otroci s kakršnimikoli hibami manjvredni in zato ne zaslužijo ljubezni in spoštovanja. Prvi center za pomoč tem otrokom v lasti ministrstva za šolstvo je bil v zelo slabem stanju. Najprej sem zasteklila center, da ponoči ne bi otrok zeblo in da ne bi zbolevali za malarijo, prebarvala sem učilnice z mavričnimi barvami, da je bilo otrokom tu laže preživeti kar 11 mesecev na leto. Povabila sem sponzorje, da so pomagali opremiti center (45 pogradov, hrana, posteljnina, mreže proti komarjem). Nato sem si v Ugandi poiskala službo in vso plačo, 200 evrov na mesec, vložila v svoj projekt pomoči ljudstvu na robu propada - Pigmejcem. Vlada jih je leta 1990 iz rodnih gozdov izselila na polja in jih prisilila, da so spremenili svoj način življenja; iz lovcev so morali postati poljedelci, njihov prejšnji življenjski prostor pa je postal rezervat za gorile, saj so turisti iz vsega sveta pripravljeni plačati ogromne zneske, da si jih lahko od blizu ogledajo. S skupino lokalnih fantov smo Pigmejce začeli učiti gradnje bambusovih hiš in hiš iz blata, gradili smo kokošnjake, tako je vsak od 700 otrok v vasi lahki vsako jutro pojedel jajce za boljše zdravje. Pigmejce smo začeli učiti, kaj pomeni biti poljedelec. Zaradi ugodne klime lahko krompir in fižol obrodita kar trikrat v letu dni. Na ta način sem ugotovila, da je najpomembneje ljudem dati znanje, veščine, nato pa si sami pomagajo dalje.
Potem sem se vrnila v Slovenijo, diplomirala in se septembra 2011 preselila v centralno afriško državo Malawi. Gre za deseto najbolj revno državo sveta, a zanimivo, tudi najbolj varno afriško državo z velikanskim sladkovodnim jezerom (700 km x100km). V Malawiju se človek počuti malce drugače kot v drugih vzhodnoafriških državah; tu se vse nekako umiri, začutiš toplino malawijskih src, spoznaš njihovo barvito kulturo in se zaveš, da jim želiš omogočiti boljšo prihodnost.

Humanitarno društvo ELA
Registrirala sem humanitarno organizacijo ELA (v Sloveniji ustanovljena kot društvo ELA, kratice pomenijo glavne cilje: E- Education-izobraževanje, L - Literacy-opismenjavanje, A - Art-umetnost). Ko sem dobila delovno dovoljenje sem kupila tri hektare zemlje v revni objezerski vasi Mazembe in se začela spopadati z izzivi brezplačnega javnega šolstva. Otroci niso hodili v šolo zaradi pomanjkanja šolskega materiala, z donacijami čudovitih ljudi pa društvo ELA že od septembra 2011 oskrbuje 340 otrok z vsem, kar potrebujejo za uspešno učenje, daje jim tudi hrano. Vedenje, da jih zjutraj čaka kuhan topel obrok, je dal šolarjem potrebno motivacijo, da vsako jutro peš prihajajo v šolo iz oddaljenih okoliških vasi. Poprej šole niso redno obiskovali, saj si marsikatera družina ni mogla privoščiti, da bi zjutraj nahranila otroka. In to kljub temu, da potrebuješ le en evro za to, da za ves mesec nahraniš otroka s koruzno kašo in sadjem. Ja, evro je dovolj za en otroški želodček, da je ves mesec zjutraj sit.
Spoznala sem tudi, da zaradi nizke izobrazbe, ki jo otroci dobijo v brezplačnih šolah, in zavoljo vseh težav, s katerimi se soočajo v življenju, ne morejo napredovati v višje razrede. Tako sem sredi vasi Mazembe (kjer ima društvo ELA svojo zemljo) zgradila izobraževalni center za pomoč otrokom s posebnimi potrebami (tistim z učnimi težavami, slabovidnim, naglušnim …).
Društvo ELA pomaga tudi lokalnim ženskam iz vasi Mazembe. Zvečer, ob soju luči (v centru je solarni sistem in tako je naš center edina stavba v vasi, ki ima elektriko) ženske učimo osnov branja in pisanja. Z njimi začenjamo program izdelave prelepih afriških izdelkov iz njihovega tradicionalnega blaga, pa mila in olja. Ženske si s pridobljenimi veščinami laže krojijo svojo usodo in pomagajo svojim družinam, hkrati pa se otresajo prednostne vloge moških.
Center mi je uspelo zgraditi s pomočjo donacije Ekologov brez meja, ki so v akciji zbiranja starega papirja društvu podarili 15 tisoč evrov, s katerimi sem center zgradila do strehe. Ne, ni bilo lahko. Gradnja je tekla nekako takole: v najbližjem mestu Mzuzu (11 kilometrov oddaljenem od naše vasi) sem najela gradbeno podjetje. To je pomenilo, da so na mojo zemljo prišli trije možje z eno samokolnico, sekiro, in z nekaj »špahtli« ter z veliko dobre volje. V mestu sem poiskala arhitekta, ki je sicer zaposlen pri vladnih projektih, vendar se me je usmilil in zrisal naš center, velik 140 kvadratnih metrov.
Vse je teklo po načrtih, le časovno se ni izteklo, kot je bilo predvideno. S pomočjo odvetniške pisarne sem nato uredila še vse potrebno za zemljiško-knjižni vpis, potem pa sem na lokalni način, prek treh šefov vasi in enega predstavnika območja Nkhata Bay kupila zemljo. Zaposlila sem 30 domačinov in jim razdelila naloge po navodilih zidarjev. Že na začetku mi je bilo jasno, da stvar ne bo poceni. Trideset kilogramov težka vreča cementa stane v Malawiju 12 evrov, v Sloveniji pa dva evra! Norost, sem si mislila, a sem kaj hitro zavedla tega, da v Afriki še zdaleč ni poceni vse, kar ni lokalno, saj si take stvari lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, drugi pa svoje hiške naredijo iz opeke in blata, ki je nadomešča cement.
Petnajst vaščanov je kopalo in mešalo cement v betonski luknji. To so bili pomočniki zidarjev. Ženske pa so po svojih tradicionalni vlogi poprijele za težka fizična dela. Vem, da je to težko razumljivo, vendar so v Afriki ženske tiste, ki domov na glavah nosijo tridesetkilogramske vreče koruze, riža, pa seveda ogromne čebre vode, debla dreves, ki služijo kot drva za kuhanje obrokov na odprtem ognju.
V moji in v sosednjih vaseh sem naročila 50.000 kosov žgane opeke iz ilovice in gline, pa še 150 tramov za streho je bilo treba naročiti. Najprej sem v akcijo poslala vaško »izvidnico«, da je dobila pravo ceno, in naročili smo material, ki sem ga prevzela in tudi plačala. Če bi ponudbe iskala sama, bi dobila belsko, se pravi višjo ceno, imenovano »mzungu price«. Notranja oprema in dokončanje centra je sad pomoči slovenskih donatorjev in predavanj, ki jih opravljam v osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji.
Moje sanje se tako spreminjajo v realnost in goreče tlijo še naprej - tudi z vašo pomočjo. Vedno povem, da vsak evro pomeni neskončno veliko in kako pomembno je, da stopimo skupaj in si pomagamo. Čim več nas bo, močnejši bomo!