Debela peč nad pokljuškimi gozdovi

Prosti čas | feb. '14

Na začetku zime po gorah zapade sneg in takrat zažarijo v prečudovitih barvah, v popolnem nasprotju z nižinskim svetom, kjer nizka oblačnost in megla včasih trajata dolge tedne. Nad pokrovom nizkih oblakov pa v gorah vlada jasno, prelepo vreme. Zimski vzponi v gore po navadi zahtevajo polno zimsko opreme, fizično pripravljenost in precej izkušenj. Zato torej pazljivo in sposobnostim primerno.

Debela peč je eden najlaže dostopnih vrhov v Julijcih, ki se postavlja z neverjetno lepim razgledom. S svojimi 2014 metri je najvzhodnejši dvatisočak v Julijskih Alpah, ki pa ga poleti skorajda ne opazimo, saj gre le za manjšo kopico v dolgem grebenu, ki se razteza vse od Tošca daleč na zahodu.
Navkljub sorazmerno lahki dostopnosti pa osvojitev Debele peči zahteva kar nekaj fizične pripravljenosti. Predvsem zaradi tega, ker so gozdne ceste po Pokljuki pozimi zasnežene. Naš vzpon se začne na glavni cesti, ki iz Bleda vodi do Rudnega polja. Nekaj kilometrov pred njim na levi strani ceste stoji Šport hotel, ob katerem je postavljena manjša vlečnica. Tu pustimo vozilo in se odpravimo po širnih gozdovih. Na začetku nam pot ne obeta veliko: vsepovsod okoli nas stoletne smreke in skozi mogočne krošnje se le stežka prebijajo sončni žarki, tako da se gozd zdi mrakobno neskončen.
Po pol ure hoda se najprej povzpnemo na neizrazit greben in se na drugi strani spustimo nekaj deset metrov niže. Kar naenkrat se znajdemo na širni ravnini. Na sredini obsežnih travnikov stoje številni stanovi planine Javornik, nad njo pa se od jugozahoda proti severovzhodu dviga greben zasneženih vrhov. Začenja se s Tošcem, nadaljuje z Velikim in Malim Draškim vrhom, Viševnikom, Debelim vrhom, Lipanskim vrhom, Brdi in čisto na koncu z Debelo pečjo.
Planina Javornik je ena izmed večjih slovenskih pašnih planin in po njej so speljane številne tekaške steze.
Na drugi strani spet stopimo v gozd. Že po nekaj sto metrih se pobočje strmo vzpenja in zdaj smo na poti proti planini Lipanca in treba je kar pošteno gristi kolena. Po uri hoda se pred nami odpre pogled na Lipanco. Sprva so to le strmi travniki, na vrhu pa je manjša planjava z Blejsko kočo. Stoji na višini 1630 metrov, torej približno tristo metrov više od pokljuške planote. Do tu vodi široka in dobro zgažena pot, saj se ob lepih dnevih na planini dobesedno tare obiskovalcev.

Smreke zamenjajo macesni
Pot na Debelo peč se z Lipance nadaljuje proti vzhodu. Čeprav je pot vso zimo zgažena vse do vrha, je obiskovalcev v tem času bistveno manj. Nad planino spet stopimo v gozd, ki pa ni več smrekov, skozi katerega smo hodili do tega trenutka, ampak gre za mogočen sestoj stoletnih macesnov. Ta čudovita drevesa so najlepša v mesecu oktobru, ko jim porumenijo iglice. Sredi zime pa stoje kot mogočni goli okostnjaki in čakajo pomlad, da se vnovič odenejo v zeleno preobleko.
Po nekaj deset minutah hoje se povzpnemo na Lipanska vrata. Zdaj smo že 1898 metrov visoko. Gozd postane vse redkejši, vztrajajo le še posamezni viharniki. Na Lipanskih vratih je pretežni del vzpona že za nami. Strmina popusti in pot se le še zmerno vzpenja in kmalu dosežemo greben in ugledamo to, zaradi česar je Debela peč nekaj tako posebnega. Sama po sebi res ni vredna občudovanja, je le večja kopa na koncu dolgega grebena. Tisto, kar velja, pa je razgled. Na severni strani se prek doline Krme, ki je tisoč metrov pod nami, odpre pogled na osrednje Julijce.
Zdaj smo že povsem blizu vrhu. Spustimo se le še na manjše sedlo petdeset metrov nižje in se povzpnemo še zadnjih sto metrov visoko. Na vrhu se nam odpre izjemen razgled: na vzhodu je greben Karavank, iz katerih izstopata mogočna Kepa in Stol, Karavanke nato neopazno preidejo v Kamniško- Savinjske Alpe, pod obema gorovjema pa širna Ljubljanska kotlina, ki je v zimskih dneh tako pogosta prekrita s kopreno nizke oblačnosti. Prek nje v lepih, jasnih dneh sega pogled vse tja do Snežnika na skrajnem jugu Slovenije.
Najlepši razgled pa se odpira na zahodu, na greben, po katerem smo se povzpeli na vrh Debele peči. Še lepši je razgled na sever, na drugi stran doline Krme na sorazmerno neizraziti Macesnovec, pa na mogočno Rjavino in se prek Rži nadaljuje vse do Triglava.
Iz nahrbtnika vzamemo malico in se imamo preprosto lepo. Od nekod se pritepe še jata kavk. Črne ptice iz družine vran toliko časa prosjačijo iz neposredne bližine, da si izbore kos kruha in se zanj med seboj pošteno sprejo. Ostane nam še povratek po poti pristopa nazaj v dolino.