Cvetje izpod snega
Pozimi so v toplini doma dobrodošle vse cvetoče in zeleneče rastline, še ljubše pa nam je prebujanje življenja na prostem. Med grmovnicami in trajnicami takih rastlin ni prav veliko, so pa zato tem bolj vredne naše pozornosti. Vse so simbol odpornosti in živ dokaz preživetvene sposobnosti. Naj nam bodo v uteho, da bomo laže dočakali pomlad!
Rožam poskušamo ustvariti kar najbolj ugodne razmere za rast in cvetenje v svojih bivališčih, na zunanje okolje pa nimamo skoraj nobenega vpliva. Zato se na vrtu, v zunanjem nasadu rastline razvijajo zgolj tako, kot jim narekujejo vreme in dednostni zapisi. Ker koledarska zima ni vedno enaka in z rastlinami pogosto odstopa od zapovedi v praktiki, se v vrtu in naravi skoraj vedno najde kaj lepega in zanimivega.
Od brogovite do jasmina. Že med grmovnicami je nekaj neučakancev, ki včasih zacvetijo v zimskih mesecih. Taka je dehteča brogovita (Viburnum farreri, Viburnum x bodnantense)), ki svoja rožnata socvetja pogosto začne odpirati že jeseni in zato ne ostanejo čisto nepoškodovana, če pošteno pritisne mraz. A razprejo se novi cvetovi v vsej nežnosti barve in vonjave. To je ne prevelik, pokončen grm, ki ogolel kaže slikovito skorjo rjavih vej, jeseni pa se poslovi z obarvanimi listi. Cvetje na koncih poganjkov bo v okras vse do konca marca, ko začnejo prevladovati nežno zeleni na novo olistani poganjki. Brogovita ni zahtevna in jo sadimo tja, kjer lahko od blizu opazujemo cvetje.
To velja tudi za nepozebe, ki pa so nekoliko bolj muhaste. Ponuditi jim moramo vsaj rahlo kislo prst in potem bodo zadovoljne ter bodo iz leta v leto obilneje cvetele. Še obrezovati jih ni treba, ker se same slikovito razraščajo v vrtni prostor. Cvetovi nepozeb se razprejo ob količkaj zaznavni otoplitvi, če pa ponoči zima pokaže zobe, se skrčijo vase in mraz jim prav nič ne škoduje. Velike zlato rumene in dehteče cvetove ima vrsta Hamamelis mollis, bolj kot ta ali katera druga vrsta pa so cenjeni križanci odbrane vrtne sorte. Te po navadi združujemo pod strokovnim imenom Hamamelis x intermedia, znane sorte pa so 'Feuerzauber' 'Orange Beauty' in 'Jelena'. Slednja je poimenovana po naši mednarodno uveljavljeni rojakinji Jeleni de Belder. Zlato rumene trobentaste cvetove ima tudi goli jasmin (Jasminum nudiflorum), ki se s tankimi zelenimi poganjki sam od sebe preveša čez škarpo, navzgor pa ga je treba privezovati. Zgodnje cvetje in omamni vonj pa sta lastnosti navadnega volčina (Daphne mezereum), ki cveti rožnato. Kremasto rumeno in dišeče cvetje nam ponuja v predpomladnem času purpusov kovačnik (Lonicera x purpusii) z delno zimzelenimi listi.
Jarice ali ozimike
Imamo jih lahko za prve pomladne gomoljnice, saj imajo ozimike (Erantis hyemalis) v tleh nepravilno oblikovane gomoljčke temne barve, ki jih ob poletnem prekopavanju zlahka prezremo. Po poreklu je res iz južne Evrope, od koder so jo menda v 16. stoletju prenesli najprej v samostanke vrtove, od tod pa se je naselila še v druge vrtičke in ponekod kar delno podivjala. Rumeni cvet ozimik je na kratkem stebelcu nad zelenim listnatim venčkom - in to je ves nadzemni del rastline. Po cvetenju seme prav na hitro dozori, se razseje, vidni del rastline pa odmre. Jarice naselimo predvsem pod grmovnicami, kjer imajo čez poletje mir in so prave trajnice. Seme se rado samo zaseje in nekako v dveh letih so gomoljčki dovolj veliki, da zacvetijo. Seveda lahko seme tudi sami poberemo in posejemo. Nekaj pozneje kot navadna ozimika zacveti cilicijska jarica (Erantys cilicica), ki ima podobno cvetje, toda bronasto nadahnjeno listje s posebno globokimi zarezami. Zelo učinkovite so skupinske zasaditve jaric z modrimi sortami čebulnih perunik.
Mali in veliki zvončki
Podobno kot ozimike tudi zvončki radi pokukajo kar skozi tanko plast snega. Mikavni so kljub ne preveč kontrastni pojavi belega v belem. Med prvimi pomladini so, kar seveda nekaj šteje. Gre za dva različna rastlinska rodova in oba imata svoja predstavnika kar v naši domači flori. Toda zaradi tega noben zvonček ni manj cenjen tudi v vrtu, v domačem okolju, saj po svoje naznanja pomlad. Predvsem mali zvonček (naša domača vrsta je strokovno poimenovana Galanthus nivalis, torej snežni zvonček) je cenjen tudi drugod in Rusi mu ljubkovalno rečejo kar podsnežnik, za Čehe pa je to sneženka. Drobne spremembe pri naravnih mutacijah so le redko stabilne in med ljubitelji njihove čebulice dosegajo visoke cene. Od posebnosti so še najdostopnejše polnjenocvetni mali zvončki. V istem rodu naj omenim še Galanthus elwesii in Galanthus woronowi, ki imata širše liste kot naš malček. Veliki zvonček (Leucojum vernum) ima tudi široke liste in široko čašaste cvetove. Tako veliki, kot mali zvonček se v vrtu lepo razraščata, če imata pomladi dovolj moče in ju pustimo pri miru.
Telohi - takšni in drugačni
V vrtu zdaj lahko občudujemo katero od domačih vrst z malenkostnimi odstopanji ali pa tudi posebno pestro paleto vzhodnih telohov, ki imajo veliko cvetje v mnogih barvah in vzorcih. Črni teloh z belim cvetjem (Helleborus niger) je vsekakor cenjen tudi v vrtu in že v naravi lahko najdemo primerke, pri katerih se z odcvitanjem cvetje spreminja vse do temno rožnate barve. Znani so tudi polnjenocvetni primerki. Zaradi nabiranja cvetja je črni teloh ponekod na izletniških točkah močno ogrožen, zato je zlasti po srednji Evropi cenjen kot gojena rastlina. Za tržno pridelavo jih vrtnarji velikopotezno klonirajo v laboratorijih.
Drugačni od siceršnjih so telohi z velikim zeleno-rumenim cvetjem, ki po Sloveniji ne rastejo prav pogosto in jih poznamo kot blagodišeči teloh (Helleborus odorus). Majhno, a vendar zelo zanimivo je cvetje hostnega (Helleborus dumetorum) in temno škrlatnega (Helleborus atrorubens) teloha. Redek je še deljenolistni (Helleborus multifidus) teloh in s tem je naštetih vseh petero vrst, kar je nekakšen rekord za slovensko floro, saj je v celoti znanih le 15 različnih telohov. Od vseh so v vrtni rabi verjetno najbolj čislani vzhodni križanci, ki naj bi nastali iz Helleborus orientalis in sorodnih vrst iz Bolgarije in Turčije ter daleč naprej proti kavkaškemu obrobju. V tej skupini najdemo sejančke in sorte v beli, rumenkasti, rožnati in temno škrlatni barvi, pa enojne in polnjene. Pogosto so cvetovi tudi kontrastno pikasti ali pegasti. To je vrtnarsko zelo pomembna skupina. Razmnoževanje telohov je precej počasno, saj obilno cvetijo le že več let vraščene rastline. Optimalen čas za delitev je jesen, setev pa je uspešna le s svežim in še ne presušenim semenom. Najzanesljiveje pa kalijo okoli matične rastline raztresena semena. Vsekakor je to vredno poskusiti tudi v domačem vrtu.
