Slovo od avtomobila, najboljšega prijatelja

Prosti čas | feb. '14

Kaj nam pomeni avtomobil? Nekateri smo nad njim bolj navdušeni, tisti bolj hladne narave pa bodo rekli, da je avtomobil zgolj eden od pripomočkov, s katerim se lahko premaknemo iz točke A na točko B. Seveda imajo prav slednji, avtomobil je res samo prevozno sredstvo, a se lahko strinjamo, da nam vendarle pomeni še veliko več.

»Z avtomobilom sem končno svobodna,« je invalidka Marija z olajšanjem prevzela ključe prirejenega avtomobila. »Prej sem morala vsakič prositi za pomoč, zdaj grem lahko kamorkoli in kadarkoli! Zame je avtomobil neprecenljiv!«
Andreju pomeni vožnja še veliko več kot samo svobodo. Dolga leta je svoje delovne dni preživljal za volanom tovornjaka, s katerim je prepotoval praktično vsak kotiček Evrope; njegov tovornjak je bil del družine.
Tudi gospod Miro je svoje življenje povezal z avtomobili - prodajal jih je z dušo. Toda avtomobilski delovnik ni bil dovolj, tudi konci tednov so bili vozniški, kot član tekmovalne ekipe je bil dobesedno zasvojen z bencinskimi hlapi.
Petra goji močna čustva do avtomobila, čeprav sama ne mara voziti. Neizmerno pa uživa, ko jo mož vozi naokrog: »V avtomobilu imava čas za pogovore, cilj sploh ni pomemben, pomembna je pot. Res ne vem, kako se bom lahko odpovedala najinim vožnjam.«
Odgovorno se je pravočasno soočiti z zahtevnim vprašanjem: je res že prišel čas, ko naj se poslovim od dolgoletnega prijatelja in se predam v vozniško oskrbo? Kako naj bom prepričan, da je ta čas res napočil?
Soočenje s slovesom od vožnje je pogosto zelo odvisno od odgovornosti posameznega voznika. Marsikateri starostnik namenoma potlači signale, ki ga “podijo” na desni sedež v avtomobilu, velikokrat morajo posredovati svojci in mu dobesedno vsiliti slovo od avtomobila. Zagotovo ta način ni dober, voznik naj odločitev sprejme sam.
Čeprav vsi skupaj razumemo, da je odpoved težka, pa je vztrajanje za volanom kljub jasnim znakom nezmožnosti za vožnjo sebično ravnanje. Na cesti pač nismo sami.

Telo ne uboga
Ne gre se slepiti: ko telo reče, da ne zmore, ga je treba poslušati! In kako nam telo sporoča svojo nezmožnost za varno upravljanje avtomobila?
Starejši vozniki se s svojo vožnjo pogosto vrnejo na začetek vozniške “kariere”, v dni torej, ko se nam je zdelo, da vozimo hitro kot dirkač formule ena, v resnici pa smo se premikali 30 kilometrov počasneje od omejitve. Spomnite se, kako brez občutka ste vozili takrat ... Sklopka je bila najhujši sovražnik, vsako speljevanje je spremljalo cukanje in rohnenje motorja. Pa tudi med vožnjo ste vijugali levo in desno po voznem pasu, pred vsakim, še tako blagim ovinkom ste hitrost upočasnili … Marsikdo bo pripomnil, da po cesti vijugajo tudi vinjeni vozniki, a ti se svojih dejanj ne zavedajo. Starejši vozniki pa čutijo nesoglasje med ukazi, ki jih narekuje glava, in dejanji. Telo preprosto ne uboga ...
Značilni so tudi majhni trki, denimo na parkiriščih: »Ni mi jasno! Prepričan sem bil, da sem še zelo daleč,« je iskreno priznal starejši gospod, ki je nedavno tega »poljubil« odbijač mojega avtomobila. Škode praktično ni bilo, a gospod je bil očitno dokaj odgovoren - pripetljaj mu je resnično dal misliti.

Vsi ljudje hitijo
Da prihaja čas, ko je odgovorno volan prepustiti drugim, nam lahko sporočajo tudi težave z dojemanjem okolice. Prometni znaki gredo prehitro mimo, da bi jih lahko prebrali in razumeli, pešci in kolesarji se zlijejo z okolico, promet v križiščih pa se nenavadno hitro odvija ... »Nekega dne sem se zavedel, da mi prav na vsaki vožnji jezno trobijo. Dokončno odločitev pa sem sprejel, ko sem nekega dne naredil štiri kroge po krožišču pri Žalah, saj si nikakor nisem upal iz križišča, čeprav sploh ni bilo veliko prometa,« je otožno priznal sicer mestne vožnje vajeni Martin.
Težko je tudi hkrati gledati na cesto in dojemati dogajanje okoli nje – zahtevno postane tudi spremljanje dogajanja v vzvratnih ogledalih. In, vse težje postane tudi gledanje na merilnike, oči namreč kar prepočasi spreminjajo fokus iz pogleda v daljavo v gledanje merilnikov, torej od blizu. Z merilniki in stikali so starejši vozniki tako ali tako skregani, pogosto se pripeti, da nevede pustijo prižgane dolge luči, meglenke gorijo tudi v sončnem vremenu, brisalci pa vedno brišejo z najhitrejšo stopnjo.

Premišljeno podaljšajte svoj vozniški staž
Zgodba ima k sreči tudi svetlo plat: nezmožnost voziti avtomobil se seveda ne pojavi čez noč. Marsikateri voznik se težavam prilagodi tako, da neha voziti v razmerah, v katerih se počuti negotovega in s svojo vožnjo spravlja v nevarnost druge udeležence v prometu. Torej ponoči, v slabih vremenskih razmerah ter v jutranji in popoldanski prometni konici.
Poleg tega se tudi avtomobilska industrija vse bolj posveča starejšim voznikom. Da ti med vožnjo redno čutijo bolečine v hrbtu, zadnjici in nogah ter se težko obračajo na bok, vse bolj upoštevajo avtomobilski inženirji - bolj pregledni in hrbtenici prijaznejši avtomobili so v zadnjih letih postali prava modna zapoved.
Vse več je tudi elektronskih pripomočkov, ki lajšajo vožnjo, in to od samodejnega menjalnika, tempomata do sistemov, ki samodejno zavijajo in zavirajo. Takšni elektronski sistemi lahko preprečujejo težave, ki jih povzroča voznikovo telo. Odgovoren voznik se bo tako poskušal prilagoditi novim okoliščinam in si s takšnimi sistemi nekoliko podaljšal svoj vozniški staž.