Omamno dišeče začimbe
Naše potovanje v svet začimb - spoznali smo že ingver in kurkumo, pa lovor in gorčico - nadaljujemo z dišečimi začimbami, ki jih poznamo predvsem po slaščicah.
Prvi izmed njih sta cimet in klinčki. Začimbi torej, ki ju pozimi najbrž pogosteje uporabljamo kot v drugih letnih časih. A uporabni sta v vseh letnih časih in predvsem ne le v sladicah. Klinčki so posušeni cvetni popki tropskega drevesa klinčevca. Klinčki vsebujejo eterična olja, ki so dober antiseptik, zato že od nekdaj velja, da preprečujejo slab zadah, blažijo zobobol in „čistijo“ ustno votlino; od številnih mineralov v klinčkih pa izstopajo selen, fosfor, mangan in cink. Stari Rimljani so klinčke častili kot afrodiziak, dandanes pa iz raziskav vemo, da zaradi pestre hranilne in zlasti mineralne sestave sproščajo napetost in lajšajo tesnobo ter vplivajo na prijetno razpoloženje, poleg tega spodbujajo prebavo, krvni obtok in zavirajo vnetja. In zakaj jim pravimo klinčki? Zaradi oblike, podobne (nekdanjim) čevljarskim žebljičkom, ki jim čevljarji pravijo klinčki in ponekod žbice, pa vse do nageljnovih žbic, kar je drugo ime za klinčke. Sicer so klinčki podobni tudi klekljem, ki jim v Idriji pravijo klinčki, in cvetkom nageljčkov ob gorskih poteh, ki nas omamljajo s svojim vonjem.
Za cimet velja, da je eden najbolj raziskanih antiseptikov, slovi celo kot naravni antimikotik, v zadnjem času pa je vse več dokazov, da uživanje cimeta blagodejno deluje pri sladkorni bolezni. Menda že pol žličke mletega cimeta na dan pomaga uravnavati krvni sladkor pri bolnikih z diabetesom tipa 2.
Cimet je ličje različnih vrst drevesa cimetovca, ki zraste do 10 metrov visoko. Za dišečo začimbo olupijo lubje, po nekaj tednih ga sploščijo, odstranijo zunanjo skorjo in notranje lističe posušijo, pri čemer se začne zvijati v cevke. Prehransko (zdravilno) in kulinarično je najbolj cenjen tisti cimet, kjer lupljenje skorje cimetovca ni preveč pogosto, le nekajkrat na leto, kar seveda vpliva na ceno. Pogostejše odstranjevanje skorje namreč oslabi drevo, da se ni več sposobno braniti pred škodljivci, zaradi česar morajo na plantažah poseči po škropivih. Izšolani senzorični ocenjevalci prepoznajo celo razlike v okusu – cenejši cimet pogreni, vse druge vrste so plemenitega vonja in manj pekočega okusa. Kdor ima možnost, naj izbere boljšega, vsekakor raje ekološko pridelanega in v kosu, torej ne zmletega.
Cimet shranjujemo v tesno zaprti stekleni posodici, v temnem, suhem in hladnem prostoru.
Mleti cimet je manj obstojen, porabiti ga je najbolje v pol leta, saj izgubi vonj in okus, skorjice cimeta pa so uporabne kar dve leti. Tudi za cimet pravijo, da je afrodiziak, kakršni so klinčki. A vse je povezano z mineralno sestavo živila in z občutki sreče, ki nas prevevajo, ko si jedi začinimo z izbranimi začimbami. Ljubezen gre vendar skozi želodec! Še dobronameren nasvet: pretirano uživanje cimeta lahko povzroči privide in nemir, zato z njim v jedeh nikar ne pretiravajte. Pol čajne žličke mletega cimeta je za vsakogar več kot dovolj, da se počuti prijetno. Za otroke zadošča že ščep mletega cimeta. Mleti in klinčki sta za uporabo enostavnejši začimbi, medtem ko je tiste v kosih najbolje pred uporabo med prsti zmencati in šele nato uporabiti v jedeh. In kako ju še lahko uporabljamo, ne le v piškotih, jabolčnem zavitku in kuhanem vinu? Obe začimbi se odlično ujameta z mesom, predvsem z mesom drobnice in perutnine. Klinčke tradicionalno uporabljamo tudi v bakalci, pa naj jed pripravimo z mesom koštruna ali zajca. Cimet prijetno odišavi kroglice iz mletega mešanega mesa ter poleti vse jedi z jajčevci. S klinčki je boljša tudi vsaka mesna štruca, enako čevapčiči. A tudi jutranja kava je okusnejša s ščepcem cimeta ali klinčkov.
