Kako rešiti krizo »praznega gnezda«
Ko se otroci osamosvojijo in odselijo, zakonca ostaneta sama v svojem domu. To je lahko zanju izziv, lahko pa to povzroči krizo v njunem odnosu, ki ji rečemo kar kriza »praznega gnezda«. Izraz je pravšen, saj med zakoncema lahko zavlada praznina; kako velika je in ali jima jo bo uspelo zapolniti, pa je odvisno od marsičesa, najbolj pa od tega, koliko sta se na spremenjene okoliščine pripravljala že prej in koliko sta ves čas skupnega življenja vlagala v medsebojni odnos, koliko sta bila partnerja in ne le starša svojim otrokom.
O tem se strinjajo družinska izkustvena terapevtka iz Inštituta za družinsko terapijo v Ljubljani Majda Mramor ter partnerska terapevta iz Zavoda Mirabi iz Kranja Meta in Rudi Tavčar. Majda Mramor razloži, da tako s prihodom, kot tudi odhodom otrok pride do premika energij v družini. Osnova vsega je partnerski odnos: če ta žari, potem žari tudi starševski odnos do otrok, ki pridejo in kot gosti dolgo časa ostanejo v družinski hiši. V tem času partnerja velik del svoje energije usmerjata vanje. Vendar morata biti pri tem pazljiva in vsake toliko časa se morata posvetiti tudi svojemu posebnemu, partnerskemu odnosu, svetuje Majda Mramor. Ko »gostje« odidejo, spet pride v ospredju partnerski odnos in če sta ga do takrat negovala, jima je zdaj veliko laže. »To so naravne in pričakovane okoliščine in takrat ter že prej se zakonca pogovarjata o tem, kaj je bilo tisto, zaradi česar sta nekoč postala par, kaj ju je nekoč povezovalo. Iščeta vse tisto, kar je nastalo v času družinskega življenja, zaradi česar sta drug z drugim, kako si bosta organizirala naslednji del življenja.«
Strahovi in skrbi
S kakšnimi strahovi se zakonca lahko soočata v takšnem položaju? Meta Tavčar meni, da se zakonca na določen način odločata o tem, ali se bosta začela bolj poglabljati v njun odnos in drug v drugega ali pa se bosta tega ustrašila. »Največ je namreč strahu pred bližino. Lahko je par skupaj preživel dvajset ali trideset let, pa si nikoli nista bila blizu, nikoli nista občutila bližine drug drugega. V tem strahu pred bližino se morda zatekata v neke druge dejavnosti.« Ko Meta Tavčar dela s pari, vidi, da je v tem obdobju lahko veliko depresij. »Eden od njiju se lahko povsem umakne iz odnosa, saj nima upanja, da bo v njem dobil kakršnokoli veljavo, da bo slišan in razumljen. Prej se je umikal v delo ali v ukvarjanje z otroki, zdaj pa se nima več kam umikati, umaknil pa se je v depresijo, izgubil je voljo za to, da bi negoval bližino, ki je dotlej nikoli ni bilo. Včasih lahko kdo v paru živi v vzporednem svetu, ima svoje majhne in večje skrivnosti in bližino črpa pri prijateljih ali pa v dejavnostih, ki ga veselijo.«
Meta in Rudi Tavčar opozarjata še na eno past, v katero se lahko ujame par, to so ločene spalnice. Takrat namreč zakonca nista niti psihično niti fizično blizu. Drug drugemu se umakneta zato, da imata mir, a sta v tem miru sama. »Ljudje pa nismo ustvarjeni za to, da bi bili sami. Potrebujemo drug drugega, a se bližini izogibamo, ker nas tako zelo boli, ker se ne znamo pogovoriti.« Tudi njune različne predstave o tem, kakšno starost bosta preživljala, ju lahko v tem obdobju vlečejo vsaksebi. »Če se o tem ne pogovarjata prej, če ne najdeta nečesa skupnega, se čedalje bolj odtujujeta. Postaneta sostanovalca,« pojasnjuje Tavčarjeva, konča pa optimistično: »Če se v letih osamosvajanja otrok zakonca prebijeta skozi to, če sta iskrena, ne zaživi le prijateljstvo med njima, ampak zaživi tudi ljubezensko, spolno življenje. Tudi v zrelih letih potrebujemo ta del življenja, ta hrepenenja so v nas, dokler smo živi. Če tudi na spolnem področju ne naredimo nekakšnega »resetiranja«, če se ne potrudimo za to in se ne prilagodimo, če nismo iznajdljivi pri tem, potem se tudi v teh letih lahko dogajajo prevare, skoki čez plot.«
Majda Mramor pri svojem delu prav tako opaža, da se zakonca v takšnih okoliščinah predvsem soočata s strahom, ali bosta še znala biti skupaj. »To so pogosti strahovi. Odkritemu pogovoru se radi izognemo, ker nas je strah odgovora, kaj bo rekel drugi.« In potem se žena sama pri sebi sprašuje, ali mož še hoče biti z njo ali je še »njegova«? In se ustraši: »Kaj pa če bo te okoliščine izkoristil in mi bo končno le povedal, da že dolgo časa sedi na dveh stolih?« Na drugi strani se tudi mož ukvarja s podobnimi vprašanji. Tovrstni strahovi niso iz trte izviti: ko smo premalo pozorni na to, kaj se v paru dogaja, se lahko dogaja marsikaj, a tega ne opazimo, opozarja Mramorjeva.
Nove dileme, nove teme
A tudi če zakoncev ni strah bližine, o čem se morata na novo pogovoriti, o čemer se jima prej ni bilo treba? »Prej je bilo manj časa za njune skupne aktivnosti in želje. Vse to zdaj pride na vrsto. Treba pa se je pogovoriti o tem, kaj si kdo od njiju želi. Eden od njiju morda pove, da si končno želi pogosteje hoditi v hribe, drugi si zelo želi potovati. Poleg tega si na novo povesta tudi to, kaj je bilo v preteklosti lepo, ko sta skupaj nekaj počela, in skušata to dejavnost obnoviti.«
Vse teme niso prijetne in verjetno so se v njunem odnosu nabrale tudi določene zamere, ki jih je treba v zelo odkritem pogovoru čim prej predelati. Mramorjeva svetuje, naj zakonca pri tem izhajate iz sebe, govorita naj v jaz-jeziku in naj opustita obtoževanje in očitke: »Če govorimo o svojih željah, ne moremo zgrešiti, kadar jih izrečemo tako, da v naši izpovedi ni sledi očitkov. Če je želja predstavljena drugemu, ki je še vedno njen ljubi in je še vedno pripravljen slediti njenim željam, ne more škoditi, lahko pa obema odpre nove, zanimive kotičke doživljanja sveta. Stvari, ki jih nosiva v sebi in zadevajo najin odnos, torej dava na mizo in pogledava, kaj se s tem da narediti.«
Po mnenju Majde Mramor je za to obdobje ena od zelo pomembnih tem varstvo vnukov, o čemer je dobro, da se zakonca pogovorita. Koliko in kako sta res oba za to ali pa je mogoče nekomu od njiju manj do tega? In tudi to, kako bosta svoje stališče do varovanja vnukov predstavila svojim odraslim otrokom, da bodo odnosi še vedno dobri in obojestransko koristni.
Odraslim otrokom se včasih zdi kar samoumevno, da bodo stari starši varovali vnuke. Vendar temu ni tako, to je stvar odločitve starih staršev. Majda Mramor: »Odraslim otrokom lahko mirno povemo, da smo svojo veliko nalogo, ki je bila vzgoja otrok, torej njih, že opravili in da smo veseli, ker gre tudi njim dobro, da so si ustvarili svojo družino in so postali starši. Povemo jim, da se ne želimo vmešavati v to njihovo vlogo, da pa bomo priskočili na pomoč, če bodo to kdaj potrebno in če bodo to želeli. Poleg tega je še zelo veliko stvari, ki jih lahko počnemo skupaj, ne da bi to za kogarkoli pomenilo obveznost.« Pričakovanja je dobro obojestransko razčistiti. So namreč tudi starši, ki se ne strinjajo s pričakovanjem tašče ali stare mame, da bi svojega otroka vodili k njej v varstvo, saj želijo biti čim več sami z njim.
Najpomembneje pa je, da partnerja postavita svoj partnerski odnos na prvo mesto in da drugi odnosi nimajo več prednosti.
Ko nastopi kriza
Če se par znajde v krizi, ki je sama ne moreta rešiti, je najbolje, da poiščeta pomoč strokovnjaka, ki jima bo pomagal spet najti sebe in morda tudi drug drugega.
Majda Mramor pravi, da sta zakonca vsaj polovico naredila že s tem, ko sta si rekla, da sama ne zmoreta in da želita pomoč. To je za vse tudi jasen znak, da sta pripravljena rešiti njuno težavo. »Pripravljena sta pogledati, kaj je narobe. In to pomeni tudi to, da sta še pripravljena biti drug z drugim, da si pripadata.« Mramorjevo veseli, da jo v zadnjem času večkrat pokličejo tudi moški in rečejo, da bi z ženo prišli na pogovor. V zaupnem in varnem ozračju si partnerja lahko veliko povesta na iskren način, je prepričana.
Kot terapevtka pomaga najti besede tistemu delu para, ki najprej pride k njej. In s kakšnimi besedami lahko najbolje nagovori drugega? »Drugemu iz para povemo, kako zelo je partnerju do tega, da bi spet prišla na zeleno vejo. In da so precejšnje možnosti za uspeh, če tudi on tako hoče. Ljudje nočemo biti sami in nočemo imeti neuspešnih zakonov. Odkrita beseda je tista, ki pomaga prepričati. Ljudi nagovorim, naj pridejo in naj poskusijo. Vprašam jih tudi o njihovih zadržkih ali skrbeh ob tem.« Potem se dogovorijo za zaupnost, da bo vse, o čemer se bodo pogovarjali na terapiji, ostalo med njimi. Mramorjeva je prepričana, da partnerja lahko prebrodita krizo, če je med njima osnovno spoštovanje, če se poslušata in se resno jemljeta. »Vsakič se mi zdi poseben izziv, ko se srečamo z obema zakoncema in začnemo graditi na novo. Tega pa ni mogoče storiti prej, preden niso poravnane ali vsaj razjasnjene vse zamere. Nikoli ni prepozno za spreminjanje odnosov in vzorcev komunikacije. Na to ne vpliva niti starost ne skupna kilometrina. Nekateri zmorejo iti čez vse in začeti na novo, druge ne. Vendar je dober zaključek nekega odnosa veliko boljši za vse vpletene, kot pa je nadaljevanje slabega odnosa in življenja v megli.«
Osebna izkušnja terapevtskega para
Rudi in Meta Tavčar imata štiri odrasle hčere in zdaj sta že skoraj dve leti sama, saj so se dekleta odselile in si ustvarile svoje družine. Zato lahko iz lastne izkušnje povesta, kako sta se soočala s tem.
Na spremenjene okoliščine sta se pripravljala že prej, ko so dekleta še živela doma in sta si vzela čas tudi samo za njiju. Zelo rada sta skupaj, pa tudi navajena sta tega, saj vsako leto kam odideta in nista ves čas obkrožena z otroki ali s prijatelji. Pa vendar, ko so dekleta odšla, sta videla, da nista bila pripravljena. Predvsem pri Meti je bilo tako. »Ko je odhajala prva hči, sem vsak dan jokala kar tri mesece pred njeno poroko. Poslavljala sem se od nekega dela svojega življenja, ki je bilo tako lepo, kot tudi težko, in od dela odnosa med mano in hčerjo. Enako se mi je potem dogajalo pri vsaki hčeri. Pustila sem bolečini, da me je vso prepojila in preglodala in šele nato je nastal prostor za novo.«
Rudiju je bilo malo laže: »Po eni strani se mi je zdelo dobro, da sva več sama, da so se razmere umirile in da ni več tako zelo naporno, čeprav priznam, da jih vsake toliko časa kar pogrešam. A če bi hotela dlje zadržati otroke doma ali jih na določen način vezati nase, denimo z občutki krivde, z zahtevo po obiskih, z materialnimi obveznostmi ali s podkupninami, osamosvajanja ne bi mogli tako dobro izpeljati. Zdelo se nama je smiselno, da jim pomagava pri graditvi lastnega življenja, vendar se nisva želela vmešavati ali vplivati na njihove odločitve.«
Sama pa sta se pogovarjala o tem, kako bosta napolnila čas, ki jima je ostajal. »Odprl se je zelo dragocen prostor za naju in v mojem srcu je spet nastalo več prostora zanj. Zdaj se imava zares lepo. Res pa je, da sva vse to, kar na terapijah in delavnicah učiva druge pare, uporabila na sebi. In očitno deluje!«
Rudi zadovoljno pove, da imata zdaj zase vsako jutro eno uro časa , ki ga prej ni bilo, kar je pravo razkošje. »Tega si par, ki ima otroke, ne more privoščiti. Lahko bi se sicer odločila in bi svoj čas in energijo namenila službi ali pa se vrgla v šport ali politiko. Tudi to bi lahko naredila in bi predstavljalo nekaj pozitivnega v najinih življenjih, lahko pa bi pomenilo tudi novo mašilo, s katerim bi hotela napolniti praznino v medsebojnem odnosu.«
Meta ugotavlja, da bo lahko obdobje, ko sta sama drug z drugim, če jima bo seveda dano, daljše, kot je bilo tisto, ki sta ga preživela z otroki. »Kot dekle sem imela zelo jasno vizijo, kaj si želim: družino, veliko otrok in zdelo se mi je, da se bo tu življenje končalo. Ko se je to obdobje v mojem življenju zares končalo, sem ugotovila, da moram začeti sanjati nove sanje, da potrebujem novo vizijo. Življenje je bilo treba na novo osmisliti.«
