Spoznajmo začimbe: hren in pelin
Hren in pelin v naših krajih povezujemo z veliko nočjo, ki jo praznujemo v teh pomladnih dneh. Ker imata med velikonočnimi jedili simbolen pomen, ju spoznajmo natančneje.
Hren so sprva gojili zgolj v zdravilne namene, zdaj pa ga cenimo predvsem kot začimbnico. Najbolj poznamo hrenovo omako ob goveji pečenki ali kuhani govedini ter nariban hren s kislo smetano ob velikonočni šunki. Celo klobasice imenujemo hrenovke, saj so jih sprva ponujali le s hrenovo omako in šele kasneje z gorčico ali majonezo.
Hren je trajna, do enega metra visoka rastlina z velikimi listi in z močno korenino. Presni mladi listi so primerni kot dodatek solatam, kadar jim želimo okrepiti ostrino ali aromo; ponekod jih uporabljajo kot naravni antibiotični obkladek pri obvezovanju kožnih ran, iz posušenih listov pa lahko rumeno obarvamo jajčno lupino. Potrebujemo jajca z belo lupino, liste pa pred barvanjem vsaj pol ure namakamo v topli vodi, še bolje je, da jih kuhamo.
V večji meri kot liste uporabljamo korenino, ki je izrazito ostrega vonja in okusa. Presna vsebuje kalcij, natrij, magnezij in, presenetljivo veliko vitamina C. Žveplove spojine v korenini delujejo močno antibiotično. To dejstvo s pridom uporabljamo tudi pri konzerviranju hrane. Če bi želeli mleto meso ohraniti za dan ali dva več kot sicer, ga pomešajte s sveže naribanim hrenom. Korenine hrena izkopavamo od septembra do februarja. Izkopane hranimo v mivki ali pesku in v kleti.
Omenjene hlapne žveplove spojine čistijo sluznico dihalnih poti in tako olajšajo dihanje tako pri navadnem prehladu, kot tudi pri astmi. Kot zdravilo je najbolj učinkovit sveže nariban hren, s toplotno obdelavo namreč izhlapi večina hlapnih eteričnih komponent. Hren pomaga še pri pospeševanju prebave in ohranjanju trdnega zdravja, pri čemer naj opozorimo, da naj nosečnice in ledvični bolniki trajno ne uživajo večjih odmerkov hrena, saj povzroča drisko, potenje, povečuje izločanje seča in celo krvavitev ledvic, kot je zapisal pater Ašič. Če pretiravamo z uživanjem, hren vzdraži želodčno sluznico, kar pa je sila neprijetno in moteče.
Nasvet: da nariban hren ne potemni, mu dodamo nekaj kapljic limonovega soka ali kisa. Oster vonj pri strganju hrena pa omilimo, če imamo pri ribanju odprto okno in če hren pred tem za nekaj časa postavimo v zamrzovalnik.
Grenkoba za zdravje
Navadni pelin raste ob poteh, živih mejah, po obrežjih, med grmovjem, medtem ko pravi pelin predvsem po suhih skalnatih pobočjih in neobdelanem svetu. Je bolj ali manj plevel, ki lepo diši. Nabiramo cvetočo rastlino z listi, pri navadnem pelinu tudi korenino.
Pelin je še eno od zelišč v dolgi vrsti tistih, ki vplivajo na prebavo, urejajo želodčne težave, predvsem pa je učinkovito sredstvo proti najrazličnejšim zajedavcem; znan je, denimo, pelinov čaj zoper gliste. Odlično učinkuje proti ustni gnilobi, kot odvajalo in kot čistilno sredstvo. Pospešuje tudi izločanje želodčnih in črevesnih sokov ter zbuja tek, zato je pogosta sestavina alkoholnih grenkih aperitivov. Pelin, namočen v vinu, je simbol žolča, ki so ga dali piti Jezusu na križu, ob velikonočni gostiji, poskrbi za to, da imamo manj zdravstvenih težav zaradi obilice dobre hrane.
Vendar pa pelin vsebuje strup tujon, ki deluje na osrednje živčevje. Gre pravzaprav za živčni strup, ki ga vsebuje pelinovo eterično olje, povzroča pa bruhanje, trebušne krče, glavobol, omotičnost in motnje centralnega živčnega sistema. Pelin je znano zelišče za pripravo različnih grenkih žganih pijač, še bolj kot pelinkovec pa je vsaj v tujini znan kultni absint, katerega ime izhaja iz latinskega imena za pravi pelin (Artemisia absinthium). Uporabo pelina pa strogo odsvetujejo doječim mamam in nosečnicam, saj sproža porod.
Nasvet: pelin je koristen tudi pri zatiranju vrtnih škodljivcev, predvsem proti listnim ušem, pršicam in mravljam. V ta namen pripravimo prevretek (400 g svežega zelenja na 10 litrov vode) in z njim poškropimo rastline, ki jih želimo zaščititi. Nasprotno pa pelina ne dajemo na kompost, saj bi s tem uničili vse koristne drobnoživke.
