Novo evropsko plemstvo
Konec maja bomo državljani Evropske unije znova izbirali člane evropskega parlamenta. Te volitve pa bodo v marsičem drugačne od dosedanjih. Predvsem zato, ker so se v minulih letih razmere v Evropi bistveno spremenile. Predvsem se je pokazalo, da evropski politiki bolj kot državljani pri svojih odločitvah upoštevajo interese kapitala. Najbolj zgovoren primer takega ravnanja je odločanje o sanaciji finančne krize, ki je v bistvu posledica pogoltnosti kapitala. Povedano drugače, evropski državljani so prisiljeni zniževati svoje socialne pravice, da bi zakrpali posledice napačnih odločitev gospodarskih in političnih elit. Tega dejstva se politiki, ki so sokrivi za zdajšnjo krizo, vešče izogibajo. Tako nas, denimo, prepričujejo, da je program finančne sanacije uspešen, ker se je ustavilo padanje družbenega proizvoda v posameznih »kriznih« državah - tudi v Sloveniji - in statistika celo napoveduje, da se bo gospodarska rast krepila. Vendar, kaj nam pravzaprav v resnici sporočajo avtorji takih ocen? Predvsem to, da smo za vse težave krivi državljani, ki želimo pošiljati svoje otroke v javne šole, ker pričakujemo učinkovito javno zdravstvo ter trdnost pokojninske blagajne …
Pa so ta pričakovanja res prevelika in presegajo zmožnosti državne blagajne?
Volitve v Evropski parlament so zagotovo pomembno politično izrekanje. Naš glas bo navsezadnje določal prihodnjo politično odločanje najvišjega zakonodajnega telesa »skupnosti enakopravnih evropskih narodov in držav«. Tako je pač zapisano v temeljnih dokumentih te skupnosti. Zakaj se temu načelnemu soglasju v razpravah o delovanju Evropske unije pojavlja toliko »evro skeptičnih pomislekov«?
Najprej povejmo, da kritika ravnanja ustanov Evropske unije še ne pomeni zavračanja zamisli o skupnosti evropskih narodov in držav. Nihče ne more spregledati dejstva, da je prav ta skupnost zagotovila mir in razvoj prav vsem članom te skupnosti. Na drugi strani pa drži ugotovitev, da so si plemenito zamisel evropskega sožitja v minulih desetletjih »sprivatizirale« politične stranke in lastniki kapitala. Tako volivci v resnici v evropski parlament sploh ne volimo svojih predstavnikov, temveč le »delegate« političnih strank.
Kako premagati to neskladje med interesi državljanov in strankarskim »delegiranjem«? Bržčas bi bilo najbolje, če bi za sedeže v evropskem parlamentu kandidirali posameznike, ki bi imeli zadostno podporo državljanov ne glede na njihovo strankarsko pripadnost.
In kako v evropskem parlamentu zagotoviti, da bodo odločitve upoštevale nacionalne interese posameznih članic? Prav zdaj potekajo razprave o sprejetju evropske ustave, ki bo bolj kot dosedanje pogodbe določala odnose v Evropski uniji. Zakaj ne bi mogli ustanoviti drugega doma evropskega parlamenta, v katerem bi bili enakopravni glasovi vseh držav članic? Takega predloga doslej nismo slišali niti iz ust naših evropskih poslancev, ki naj bi nekaj vedeli o branjenju nacionalnih interesov v določeni federalni skupnosti.
Še na eno »zamero« evropskim funkcionarjem kaže opozoriti. Medtem ko so evropskim državljanom z neverjetno lahkoto omejevali socialne pravice, so praviloma spregledali svoje privilegije, ki jih plačujejo prav državljani. Morda bi bilo prav, da bi plačo evropskih funkcionarjev (tudi poslancev evropskega parlamenta) omejili z dvakratnikom bruto osebnega dohodka državljana Evropske unije, saj navsezadnje vsi izvoljenci ljudstva ne glede na strankarsko pripadnost zagotavljajo, da delujejo v naše skupno dobro. No, če bodo s svojimi odločitvami pripomogli, da se bodo gospodarske in socialne razmere v Evropski uniji in Sloveniji izboljšale, se bo to poznalo tudi v njihovih žepih. V nasprotnem primeru pa bodo še naprej ravnali kot razvajeni plemiči, ki jim je kaj malo mar za bedo tlačanov.
