Vlažno celjenje ran je bolj učinkovito
Rane po kirurškem posegu, po padcu, ugrizu psa, diabetično stopalo ali preležanine so lahko velika težava, če jih ne zdravimo takoj, ko so nastale. Poleg zdravniških nasvetov, kako si rano oskrbimo doma, lahko sami veliko naredimo z uporabo ustrezne kreme. Marsikoga pa je strah, da ne bi s svojim ravnanjem naredil še večjo škodo.
Najboljša sredstva za celjenje so tista, ki imajo vgrajene lovilce prostih kisikovih radikalov, saj prav ti preprečujejo proces celjenja. Prosti kisikovi radikali namreč samodejno nastajajo na mestu poškodbe, kar povzroča vnetje v rani in zavira proces celjenja.
Zelo zaželen način celjenja kroničnih in akutnih ran je metoda vlažnega celjenja, pri katerem je glavno vodilo, da znotraj rane ohranimo vlažno okolje. S to metodo zdravimo različne rane na koži, kot so praske in ureznine, preležanine, opekline, rane po porodu, rane po operaciji, diabetično stopalo, brazgotine, fisure (hemoroidi), kronične rane, itd. Prednosti vlažnega celjenja rane so: bolj učinkovito celjenje, ki prihrani čas, krajši čas celjenja in krajša hospitalizacija, manj boleče celjenje, manj zapletov (npr. amputacija uda), s tem pa tudi nižji stroški.
Celjenje rane po operaciji
Z uporabo gela za vlažno celjenje se rane po operaciji ali opekline hitreje zacelijo, brazgotina se naredi znotraj rane in ni vidna na koži, v rani je ohranjen optimalen pH, kar vse vlaži rano in preprečuje njeno izsušitev, preprečuje nastanek krast, varuje rano pred zunanjim okoljem in nadaljnjo okužbo.
Gel v tankem sloju nanesemo neposredno na celotno površino rane in na očiščeno rano. Gel začne takoj vpijati proste kisikove radikale in druge izločke iz rane. Na površju kože se naredi elastična plast, ki preprečuje nastanek kraste. Rano prekrijemo s sterilno pravokotno obvezo iz nevpojnega materiala (denimo mastna gaza) ter jo pritrdimo z obližem. Manjše poškodbe po nanosu gela prekrijemo z obloženim obližem (pazimo, da se gel ne obriše z oblačili s kože). Gel nanašamo po potrebi in če je le mogoče, šele po 24 urah. Bolj pogosti nanosi so priporočljivi v primeru okuženih ran.
Zdravljenje diabetičnega stopala
Bolniki s sladkorno boleznijo so izpostavljeni nastanku diabetičnega stopala. Vzrok za težave s stopali je okvara živcev (nevropatija), zoženje in otrditev žilne stene (ateroskleroza) in visok krvni sladkor (hiperglikemija). Ob dodatnih manjših poškodbah vsi ti dejavniki vodijo v različno velike kronične razjede na nogah, ki se zelo počasi in slabo celijo. To lahko pripelje do gangrene in celo do amputacije. Zaradi okvarjenih živcev je oslabljen občutek za dotik, bolečino in temperaturo in bolnik teh občutkov ne more normalno kontrolirati, zato pogosto pride do diabetičnega stopala. Pri aterosklerozi je oskrba stopal s krvjo slabša, kar pomeni zmanjšan pretok kisika, hranil in antibiotikov, kar lahko povzroči odmrtje tkiva. Normalno zdravljenje diabetičnega stopala še dodatno ovira visok krvni sladkor in pri teh bolnikih pogosto pride do nadaljnje okužbe. Rana se lahko hitro širi s prsta na del stopala ali na celotno stopalo. Stopalna razjeda se celi najmanj osem tednov. Če se zdravljenje zaplete, pride do infekcije razjede, ki seže do kosti. Pri vneti rani pa je treba predpisati antibiotike. Pri približno 15 odstotkih bolnikov je potrebna amputacija.
Diabetiki morajo zelo skrbno čistiti in negovati stopala (koža mora biti suha in voljna) ter jih na suhih mestih mazati z vlažilno kremo. Redno si morajo pregledovati stopala, tudi mesta med prsti, da opazijo že manjše poškodbe, saj so to vstopna mesta za novo okužbo. Pregledovati si morajo tudi nogavice, ali so na njih vidni madeži izcedka ali krvavitve (zato je priporočljivo nošenje svetlih nogavic). Ob novonastali razjedi ali drugi spremembi na koži je treba takoj poiskati medicinsko pomoč.
V ambulanti za diabetično stopalo rano enkrat na teden oskrbijo, očistijo, porežejo robove, poiščejo morebitna vnetja. Po potrebi bolnika tudi napotijo h kirurgu, ortopedu, nevrologu ali angiologu. Zelo pomembna je vloga medicinske sestre, ki bolnika in svojce pouči o oskrbi diabetičnega stopala doma. Bolniki ne čutijo bolečin in zato je še toliko bolj pomembno, da ukrepamo že pri prvem znaku.
Tudi za celjenje preležanin
Preležanine, dekubitus ali razjeda zaradi pritiska so lokalne poškodbe kože, podkožja in pogosto tudi mišic. Poškodba kože nastane na mestih, kjer je največji pritisk na kožo in podkožje, med podlago in trdimi globokimi tkivi (kostmi), najpogosteje pa se pojavlja pri negibnem bolniku. Zaradi tega je moteno odtekanje krvi skozi podkožne vene, v njih posledično naraste krvni tlak, lahko pride do edemov v koži ter do odmrtja dela kože. Preležanine se zaradi dolgotrajnega ležanja na hrbtu najpogosteje pojavijo na križnem predelu, kolčnem sklepu, na petah, komolcih in lopaticah, pa tudi na zatilju. Možnost nastanka preležanin poveča denimo čezmerna vlažnost kože pri inkotinenci. Priporočljivo je, da bolnik stalno premika svoje telo in da pritisk na kožo ne nastaja samo na enem mestu. Koristne so tudi antidekubitusne blazine, ki zmanjšajo pritisk na izpostavljenih delih telesa.
Poškodbe tkiva se zaradi stalnega pritiska ali drgnjenja ob posteljnino slabšajo postopoma. Sprva je koža pordela in podobna opeklini prve stopnje, sčasoma pa lahko nastane površinska rana, ki izgleda kot odrgnina, prizadeta je zgornja plast kože. Če ne ukrepamo pravočasno se rana poglablja in poškodovane so vse plasti kože. Pri najhujši obliki preležanin, ki se pojavi ob nezadostni, nepravočasni ali nepravilni negi, pa so poleg vseh plasti kože poškodovana tudi okoliška tkiva, mišice, vezi in včasih celo kosti. Pride lahko do sepse (zastrupitve celotnega organizma) in ogrozi celo bolnikovo življenje.
Preležanine pogosto nastanejo po dolgotrajnem ležanju v bolnišnici. Imelo naj bi jih kar enajst odstotkov hospitaliziranih bolnikov. Ko bolnik odide domov, ga na domu obišče medicinska sestra in rano oskrbi. Tudi pri tem je najbolj učinkovit način metoda vlažnega celjenja ran. Velja enako kot za druge rane: gel v tankem sloju nanesemo neposredno na celotno površino očiščene rane. Rano prekrijemo s sterilno pravokotno obvezo iz nevpojnega materiala (npr. mastna gaza) ter jo pritrdimo z lepilnim trakom za kožo. Sterilno oblogo menjavamo na 24 ur, če pa je rana večja, pa pogosteje.
