Popotovanje od Šentlovrenca do Luxemburga

Zgodbe | maj '14

Ob srečanju s Francko Grošel se glasno začudim, kje skriva svojih 77 let! Ko pa sva se po dveh urah pogovora poslovili, mi je bilo jasno, da se res nima časa postarati! Petkrat na leto obišče hčerkino družino v Luxemburgu in tako je že deseto leto. Pa tudi sicer rada potuje. Ob vsem tem pa najde čas za delo v domačem društvu upokojencev, pa še v univerzi za 3. življenjsko obdobje je zelo dejavna.
»Vlak je moje najljubše prevozno sredstvo. Naša hiša stoji tik ob železniški postaji, kar je idealno, saj ne šofiram. Iz Šentlovrenca se tako z vlakom lahko odpeljem na vse konce sveta.« Vsako potovanje je doživetje zase, zadnje, v začetku februarja, pa je bilo še nekaj prav posebnega. Vozovnico do Luxemburga je kupila že vnaprej, ker pa je prav na dan odhoda velik del države uklenil žled, so se razmere toliko poslabšale, da so potniki že v Ljubljani namesto na vlak vstopili v avtobus in se pripeljali do Jesenic in še naprej do Beljaka. Avtobus je pobiral potnike na vmesnih železniških postajah in si tako nabral precej zamude. Francki je bilo takoj jasno, da ne bo prišla na cilj v 12 urah, kolikor sicer traja vožnja z vlakom iz Ljubljane do Luxemburga.
Ker je v Avstriji sneg povzročal zamete, so se tudi iz Beljaka do Bischoshofna peljali z avtobusi. Od tu naprej pa so le vozili vlaki. Pozno ponoči so prispeli v Karthaus,kjer naj bi prestopili na regionalni vlak, ki naj bi jih končno popeljal do cilja. Izstopili so trije potniki - dva Koprčana, ki sta imela naslednje jutro poslovni sestanek v Luxemburgu, in Francka. Toda tam ni bilo nobenega vlaka več; niti klopce, kamor bi postavili kovčke, tudi ne strehe ali vsaj napušča, ki bi jih zavaroval pred padavinami. Tudi Francka, ki je sicer zelo potrpežljiva in modra ženska, vajena potovanj, je na tej zadnji postaji, sredi mrzle, mokre noči skoraj obupala. Železniška postaja je bila ob zapuščeni hiši, na kateri so polkna udarjala v divjem ritmu vetra; nikjer ni bilo žive duše in prizor je spominjal na kako ameriško grozljivko. Lahko si mislimo, kako so si oddahnili, ko je po njih prišla Franckina hčerka; saj so bili le slabo uro oddaljeni od Luxemburga.
Prav filmsko je bilo to potovanje, čeprav je bila pot do cilja za pet ur daljša,pa tudi mnogo bolj naporna in nepredvidljiva. Še dobro, da ima Francka vedno s seboj kak zdrav prigrizek – predvsem pa oreške in čaj. In še dobro, da se vedno pojavi kak kavalir, ki ji pomaga pri prtljagi!

Znanje jezikov pride prav
Kljub temu je bilo v vlaku prijetno in družabno. »Od Bischoshofna do Stuttgarrta sem bila v kupeju s Slovencem in Argentinko, ki sta se vračala iz obiska pri nas in sta morala ujeti letalo v Frankfurtu. Navdušena sem bila nad njegovo čisto slovenščino; žena je sicer govorila špansko, vendar pa razume tudi naš jezik. Pripovedoval mi je, kako Slovenci tam živijo, kako negujejo naš jezik, našo kulturo …«
Zanimiv je bil tudi klepet s sprevodnico na vlaku iz Saarbrika; na vozovnici je videla, od kod prihaja in jo nagovorila po rusko. Imela je srečo, saj se je Francka v gimnaziji učila tudi tega jezika. Mladenki je bilo prijetno, da je končno lahko z nekom govorila v svojem jeziku, Francki pa tudi.
Njena komunikativnost ji tudi sicer pride prav. Ko se je pred leti vračala iz Luxemburga domov, so stavkali avstrijski železničarji. Na meji so se kopičili vlaki, bilo je veliko zapletov in premalo informacij – Francka je vzdihnila: » O, Jezus in Marija,« sprevodnik na vlaku pa je dodal »In sveti Jožef …« In spet je tako mimogrede stekel pogovor. Povedal ji je, da bodo zaradi zapletov s stavko morali potniki prespati v Ulmu. Za čigav denar, je zanimalo Francko. In tako ji je prijazni sprevodnik prinesel dobropis. Prespala je v hotelu, si naslednji dan ogledala mesto in se nato mirno odpeljala domov, saj je bilo stavke že konec. Človek mora biti odprt in prijazen; komunikacija pa je odločilnega pomena, pravi Francka. Rada se spominja tudi drugih poti; v Evropi ni države, kjer še ne bi bila. Bila pa je tudi v Afriki; prvič je šla sama na obisk k hčerkini družini v Namibijo; drugič pa so se dobili na frankfurtskemu letališču in skupaj odpotovali v Južnoafriško republiko.
Čeprav je kasneje kdaj potovala tudi z letalom, je bilo že njeno prvo potovanje z vlakom. Ker se je mož raje držal doma, se je Francka z obema hčerkama (starejša je prevajalka, mlajša pa mikrobiologinja z doktoratom iz biomedicine) pridružila železničarski družini iz njene vasi, ki se je odpravila na pravkar odprto progo Beograd - Bar. Kupili so vozovnice za zeleni vlak, niso pa vedeli, da vozi samo do Beograda. In tako so obstali na beograjski železniški postaji. Našli so sicer drug vlak, ki je peljal do Bara, toda bil je že nabito poln. Iznajdljivosti jim ni manjkalo in tako so temu vlaku priklopili še en vagon in vesela slovenska druščina se je pripeljala do morja. Potovanje od Šentlovrenca do Bara je trajalo več kot 24 ur, zato so pa tam ostali ves teden. Od takrat dalje Francka rada potuje, in to najraje z vlakom.