Promet ima v krvi

Zgodbe | maj '14

Franc Jurman z Ladje pri Medvodah je po poklicu višji sanitarni tehnik in je večino svoje delovne dobe dopolnil kot občinski sanitarni inšpektor, pozneje pa se je zaposlil na ministrstvu za notranje zadeve. Vzporedno mu je tekla še ena kariera: ves svoj prosti čas je posvetil ukvarjanju s prometno varnostjo, tako rekoč živel je s prometom.

Je učitelj vožnje in bil dve desetletji predsednik izpitne komisije. Sodeloval je pri oblikovanju prometne zakonodaje, zlasti pri prvem zakonu o varnosti v cestnem prometu, ki je izšel leta 1998. Napisal je pravilnik o avtošolah in je soavtor več priročnikov o varni vožnji. Večino testnih pol, ki jih dandanes rešujejo kandidati na vozniških izpitih, je sestavil on, napisal pa je tudi navodila za ocenjevanje pri vozniških izpitih.
Zdaj je že deset let v pokoju, a še vedno ljubiteljsko predava o novih prometnih predpisih. Poleg tega piše strokovne članke o preventivi v prometu in jih objavlja v reviji Prometni vestnik, ki jo izdaja Zveza združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije.

Avtobusna učna ura
Lani je skupaj s še enajstimi prostovoljci prejel priznanje državnega sveta predvsem zato, ker v svojem matičnem, kranjskem združenju že več let vodi in koordinira akcijo za osnovnošolce, ki so jo poimenovali Avtobusna učna ura. »Otroke drugih ali tretjih razredov povabimo v avtobus in jih vozimo po Kranju in okolici. Med vožnjo jim pokažemo, kako poteka promet. Učence je to zelo všeč, učiteljice pa so prav tako navdušene,« razlaga Franc Jurman. »Najprej jim povemo, kako se je treba v avtobusu varno vesti: kaj naj učenec naredi, ko vstopi v avtobus, kako se usede in kaj lahko počne med vožnjo, pa tudi to, kako izstopi iz avtobusa. Veliko otrok pride na učno uro z odvezanimi vezalkami - saj veste, to je zdaj v modi - in povemo jim, zakaj je to nevarno, ko so v prometu. Potem se pogovarjamo o prometu nasploh, o tem, kako pešci hodimo po cesti, kako se vozimo s kolesom in kako v avtomobilu. Kaj se dogaja v križišču in kako tam teče promet, kako biti viden na cesti. Pa o tem, kako na avtobusni postaji najdemo svoj avtobus. Te stvari se nam, odraslim zdijo samoumevne in jih prav zato morda otrokom premalo pojasnjujemo.« Franc Jurman je zbral ekipo šestih ljudi, ki so doma v prometu, med njimi je upokojeni voznik avtobusa, prometni policist, učitelj vožnje in vodja avtobusne postaje v Kranju. »In prav zanimivo je, kolikšno spoštovanje čutijo otroci do policista. Ko vstopi v avtobus, zavlada smrtna tišina.«
Pogosto in rad predava o novih prometnih predpisih, predvsem starejši se teh predavanj z zanimanjem udeležujejo. »Zanje so najbolj zanimivi predpisi, ki zadevajo avtoceste, na drugem mestu so krožna križišča, na tretjem pa prometni znaki. Na ljubljanski obvoznici so na primer nekateri prehodi označeni kot avtocesta (z zeleno), drugi pa kot hitra cesta (z modro) in tu imajo predvsem starejši vozniki težave, saj na to razliko niso pozorni. Razlika pa je pomembna, saj veljajo različne dovoljene hitrosti vožnje, na avtocesti 130, na hitri cesti pa 110. Starejši vozniki se mnogokrat ne znajdejo tudi na uvozu na avtocesto ali izvozu z nje, težave pa imajo tudi pri menjavi voznih pasov: pogosto pri tem pogledajo le v vzvratno ogledalo, ne pa tudi stransko zunanje in čez ramo, kot je pravilno. S tem lahko spregledajo vozila, ki se znajdejo v tako imenovanem mrtvem kotu. Krožna križišča predstavljajo problem za večino voznikov, starejšim pa še zlasti, saj takrat, ko so se oni učili voziti, takih križišč sploh še ni bilo. Pri menjavi prometnih pasov v krožišču velja enako pravilo kot pri menjavi prometnih pasov na ravni cesti: tisti, ki je že na pasu, ima prednost. Tisti, ki želi zamenjati prometni pas, pa se mora prepričati in pustiti mimo vozilo, ki pelje po tem pasu.« Pomemben predpis o vožnji v krožišču, ki ga marsikdo ne pozna, je, da lahko vožnjo po notranjem pasu ponovimo, torej zaokrožimo, ne smemo pa je ponavljati, ko smo na zunanjem pasu.
Franc Jurman pa ima še enega konjička: vsak dan preteče štirinajst kilometrov. S to zdravo rekreacijo je začel šele po upokojitvi. »Ko sem bil še zaposlen, sem bil precej zajetne postave. Najprej sem začel hoditi v hribe, pa ni nič pomagalo.« Ko je poskusil s tekom, je ugotovil, da lahko preteče le dvajset metrov. Potem je vztrajal in vadil. In tako zdaj teče v vsakem vremenu, saj v tem uživa. S tekom je »okužil« tudi sina in hčerko. Dokazuje, da nikoli ni prepozno za spremembo življenjskega sloga in vsakomur priporoča, naj se loti teka, začne pa naj postopno in naj ne pretirava na začetku.