Starodavni trg pod Mozirskim mostom

Zgodbe | maj '14

»Pred sto leti, ko je nastala tale dvodelna razglednica, je bila Rečica ob Savinji veliko pomembnejši kraj kot danes in ena največjih občin v Zgornji Savinjski dolini. K temu so največ prispevali kmetijstvo, gozdarstvo z lesno predelavo in splavarstvo. Narodno zavedni domačini so leta 1899 ustanovili tudi kmetijsko društvo z zadrugo in kmalu zatem še hranilnico in posojilnico, katerih člani so bili kmetje od Mozirja do Solčave. Tako so se uprli vaškim mogotcem in bogatim meščanom, ki so po oderuških obrestih posojali denar kmetijam, ki so se zaradi slabih letin, visokih davkov, razdrobljenosti in naravnih nesreč znašle v težavah,« je ob ogledovanju panoramske fotografije, narejena s hriba Olkerja na severozahodnem koncu, upokojeni univ. dipl. ekonomist in krajevni zgodovinar, 65 – letni Jože Tlaker začel nizati podatke o večjem gručastem naselju ob potoku Rečici, ki je od leta 2006 spet občinsko središče.

Rečiški kmetijska zadruga ter hranilnica in posojilnica sta v tedanjem kriznem času pomagali ohranjati slovenske domačije pred grozečo nevarnostjo nemškega kapitala, da poceni pokupi posestva naših gospodarjev, je nadaljeval naš sogovornik, upokojeni predmetni učitelj zgodovine in zemljepisa, 78 – letni Zdravko Novak, ki se nama je medtem pridružil, pa je  dodal: »Že v prvem letu po ustanovitvi je zadruga štela 708 članov. Po letu 1907 se je zaradi nastanka novih zadrug v Mozirju, Lučah, Gornjem Gradu in na Ljubnem ob Savinji število članstva nekoliko zmanjšalo, po prvi svetovni vojni pa je spet naraslo. Zadruga in hranilnica sta delovali v hiši na trgu, nasproti župnijske cerkve sv. Kancijana, ki so jo za potrebe Kmetijskega društva kupili trije premožni tržani od lastnika, ki se je odselil v Ameriko. To zgradbo, ki je do danes ostala nespremenjena, je kupila občina in namerava v njej urediti medgeneracijski center.«
Zadruga in hranilnica sta z menjajočo srečo uspešno poslovali do začetka druge svetovne vojne. Hudo je bilo zlasti po letu 1932, ko je tudi Evropo zajela svetovna gospodarska kriza. Zaradi nje in kasnejše vojne so mnogi izgubili vse prihranke in čez noč postali reveži. Med temi je bil tudi Tlakerjev ded, zidarski mojster Peter, ki je prihranil 850.000 starojugoslovanskih dinarjev, s katerimi bi po takratnih cenah lahko zgradil 17 družinskih hiš. Toda po okupaciji so Nemci hranilnico likvidirali in izvedli obvezno zamenjavo hranilnih vlog v nemške marke po tečaju, ki je prinesel le 1/20 realne vrednosti. Po vojni je enako storila nova oblast z markami, tako da je Peter Tlaker s preostankom lahko kupil le še dve kravi.

Kupovali so le sol, vžigalice in petrolej
»Na samooskrbnih kmetijah so gojili vse, kar so potrebovali za preživetje ljudi in živali. Živino so od pomladi do jeseni pasli na vaških gmajnah, po spravilu otave pa na travnikih do pozne jeseni. Konje so si privoščile le domačije z več zemlje, na manjših kmetijah so za delo na polju pogostokrat uporabljali kar krave, v hribih pa vole. Kupovali so samo najnujnejše stvari, kot so sol, vžigalice, petrolej, medtem ko so si sladkor in druge dobrote privoščili le redki,« opisuje življenje na tamkajšnjih kmetijah Zdravko Novak in dodaja, da si je večina večjih lastnikov ob strugah na obeh bregovih Savinje ter ob potokih Rečici in Lučneku postavila tudi mline za lastne potrebe. Žito so mleli v času, ko ni bilo dela na polju. Lastniki večjih mlinov so mleli žito tudi za druge. Večina mlinov je propadla ali pa so jih lastniki prodali in iz njih so nastale počitniške hišice. Zdaj obratuje le Brinevčev mlin v Spodnji Rečici, ki so ga ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja obnovili in posodobili. Podobna usoda je doletela tudi žage, saj je nekdanjo vodno silo v zadnjih štiridesetih letih zamenjala električna energija. Drugače pa je z nekdanjimi elektrarnami, ki so jih precej obnovili in zgradili tudi nekaj novih. Od 64 objektov (39 žag, 19 mlinov in 6 elektrarn), ki so nekoč stali ob pobreški, grušoveljski, prihovski, rečiški in lučneški strugi, sedaj deluje le en mlin in več malih HE; pa tudi o Brinevčevi in Bankovi usnjarni ni več ne duha ne sluha.
Obe usnjarni sta v gospodarskem razvoju Rečice ob Savinji odigrali pomembno vlogo, saj sta, kot pravi Jože Tlaker, sredi minulega stoletja zaposlovali blizu petdeset delavcev, ki so izdelovali izjemno kakovostno usnje (boks, napo, semiš in usnje za podplate) in so ga veliko izvažali v Italijo. Po drugi svetovni vojni sta bili nacionalizirani, v šestdesetih letih sta se priključili konjiškemu Konusu, leta 1973 pa sta bili ukinjeni. Večina delavcev se je prezaposlila v nazarskem Glinu in v novozgrajeni tovarni konfekcije Elkroj na Prihovi. Zlasti po letu 1955, ko je bila Rečica ob Savinji vključena v enotno občino Mozirje, so se vse upravne službe preselile tja, medtem ko se je industrijsko okrepilo predvsem Nazarje. Sredi šestdesetih let je veliko mladih Rečičanov odšlo na delo v Nemčijo. Na precejšnjo stagnacijo trga pa je že prej (pred prvo svetovno vojno) vplivala prestavitev magistralne ceste južno od naselja; dotlej je potekala preko Prihove in Kota skozi Rečico ob Savinji ter mimo Hude Mlake v Šentjanž in naprej proti Grušovlju. K temu je menda pripomoglo tudi negodovanje trških mogotcev, ki jih je motilo pokanje furmanskih bičev, češ da preveč kalijo nočni mir.  

Trške pravice od leta 1585
Splavarstvo je svoj vrhunec doseglo v prvi polovici 20. stoletja, ko so bili tu »vsi moški razen župnika in občinskega tajnika splavarji«. Zato je Splavarska zadruga, ki se je borila za izboljšanje socialnega položaja splavarjev, že ob ustanovitvi leta 1935 štela 425 članov. Po drugi svetovni vojni je prevoz lesa s tovornjaki in po železnici izpodrinil splavarstvo, tako da je zadnji splav odpeljal leta 1948.
Sredi leve polovice fotografije izstopata hiši, od katerih je bila leva zgrajena v 16. stoletju, na kar jo je 1590. kupil ljubljanski škof Janez Tavčar, ki je zaslužen, da je Rečica ob Savinji že 1585. dobila trške pravice. Renesančni dvorec je bil v lasti Tavčarjeve rodbine do leta 1885, nato je doživel več prezidav, tako da sta se ohranili le kamnit vhodni portal in dvojno okno (bifora) na dvoriščni strani. Tavčarjev dvor je od leta 1987 kulturni spomenik, rečiška občina pa ga namerava po prenovi nameniti predvsem za turistični razvoj kraja.
Desna stavba izvira iz leta 1880, ko so pritličnemu šolskemu poslopju nadzidali nadstropje. Pet let pozneje je šola, katere začetki segajo v leto 1777, postala tri-, 1898. štiri-, 1929. pet-, 1931. šest-, 1937. sedem- in 1941. osemrazredna, v rangu meščanske šole z 260 učenci. Med okupacijo so šolo zasedli nemški učitelji, zato so jo partizani 1944. požgali. Po letu 1952 so obnovili pogorelo šolo in v njej se je pouk odvijal do leta 1970, ko so višjo stopnjo vključili v centralno osnovno šolo Mozirje. Za potrebe podružnične štiri- in kasneje petrazredne šole pa so na mestu porušene stare šole 1973. zgradili pritlično zgradbo, iz katere so se rečiški šolarji izselili leta 2000, ko je po tridesetih letih na odkupljenem župnijskem svetu zahodno od trga spet začela delovati popolna osnovna šola.
Na drugem, barvnem razgledniškem posnetku z Mozirskimi planinami v ozadju sta Jože Tlaker in Zdravko Novak družno opozorila na trško pokopališče pod Olkerjem, kamor so ga od cerkve prestavili 1822., in na manjšo hišico s sušilnim stolpom za cevi v ospredju. Tu je imela svoje prostore rečiška požarna bramba, ustanovljena leta 1882 kot prvo gasilsko društvo v Zgornji Savinjski dolini. Ob njegovi stoletnici so 1982. večinoma s prostovoljnim delom postavili nov gasilski dom.