Osterčev novi glasbeni stil

Zgodbe | maj '14

V Veržeju je spominska soba posvečena Slavku Ostercu, pomembnemu slovenskemu skladatelju in glasbenemu pedagogu, ki je na Slovenskem uvedel nov glasbeni stil. Na ljubljanskem konservatoriju se je uveljavil kot profesor za kompozicijo, ima pa tudi pomembne zasluge za priključitev Prekmurja k matičnemu narodu po prvi svetovni vojni.

Ob ogledu dokumentov, fotografij in notnih zapisov, razstavljanih v Osterčevi zbirki, se obiskovalcu odstira pestra in zanimiva skladateljeva življenjska pot.Stajnkov Lujzek, kot so rojaki v Veržeju poimenovali Slavka Osterca, je obiskoval realko v Ljutomeru, nato učiteljišče v Mariboru. Maturiral je v zgodovinsko pomembnem letu 1914, torej tik pred začetkom prve svetovne vojne.
Po kratkem učiteljevanju v Sevnici je Osterca posrkala vase prva svetovna vojna. Od leta 1915 je doživljal kruto usodo avstrijskega vojaka in častnika. Po razpadu Avstroogrske monarhije se je pridružil borcem generala Maistra. Po vojni pa se je leta 1919 ustalil v učiteljskem poklicu.

Pomembno izobraževanje v Pragi
Ko je Osterc služboval v Mariboru, se je svojim med pedagoškim delom začel posebej poglabljati v glasbeno ustvarjalnost. Bil je samouk v kompoziciji. V letih 1925 do 1927 je svoja glasbena hotenja nadgradil, poglobil, razširil na konservatoriju v Pragi. Pri praškem profesorju Hábi se je navzel eksperimentalno ustvarjalnega duha atonalne glasbe in ga kot avantgardni program vpeljal tudi v slovensko glasbo.
O Osterčevem dveletnem študiju v Pragi je nekdanji glasbeni pedagog  Borut Loparnik konkreten: »... Tisti čas se v učitelju iz Veržeja zlomijo vzorci in ideali prejšnjih dni. Brez obžalovanja, a zato s trdnim ciljem ... Glasbena govorica postane trda, jasna ter - kako neodpustljivo - za vselej nesimentalna. Zadnji korak v tedaj novo in neznano. Med prvimi vrstami, med avantgardisti ...«
Po vrnitvi iz Prage je postal profesor za kompozicijo na ljubljanskem konservatoriju. Za novi glasbeni stil je med svojimi učenci kmalu pridobil več slovenskih skladateljev. A kot se rado zgodi, je zaradi zavisti zagovornikov utečenega klasičnega glasbenega stila tradicije, doživljal številne kritike in zvrhano mero nerazumevanja.
Osterčev glasbeni opus je dokaj velik in obsega tri simfonije, tri opere enodejanke, balet Iluzije, kantato Krst pri Savici ter mnoga druga orkestralna in komorna dela. Glasba je umetnost doseganja popolnosti. Osterc se je tega dobro zavedal. Leta 1922 je začel komponirati orkestralno glasbo Bagatele in Simfonijo v C-duru. Med poznejšimi tovrstnimi skladbami so Suita (1929), Ouverture classique (1923), Passacaqlia in Koral (1934), Danses (1935), Mourement symplouique (1936), Simfonija (1938-1939) in simfonična pesnitev Mati (1940).
Slavko Osterc je bil globoko spoštovan med slovensko inteligenco kar priča tudi naslednji dogodek: 25. maja leta 1941 so zaprti Slovenci v meljski vojašnici v Mariboru izvedeli, da je v ljubljanski bolnišnici umrl Slavko Osterc. Pretreseni ob tej novici so mu pod vodstvom I. Šegule, učitelja s Ptuja, še istega dne popoldne na hodniku meljske vojašnice zapeli dve žalostinki.
V spomin na slavnega rojaka v Veržeju zadnjo soboto v mesecu maju pripravljajo Osterčeve dneve.
Druga spominska soba pa obiskovalcem odstira plodno ustvarjalnost dr. Frana Kovačiča, ki ima pomembne zasluge kot zgodovinopisec.

Informacije: Občina Veržej, tel.: 02 58 88 18002 58 88 180.