Voditelj prevrata v Ljutomeru

Zgodbe | maj '14

Majniška deklaracija iz leta 1917 je tudi v narodno razgibanem Ljutomeru in okolici globoko odmevala. Slovenska inteligenca je bila odločno protinemška. Med vojno so bili mnogi prepričani, da je obstoj Slovencev mogoč le zunaj Avstroogrske monarhije.

Ko so 26. septembra 1918 v Mariboru ustanovili Narodni svet za Štajersko in Prekmurje, se je tudi v Ljutomeru močno okrepila narodna zavest samozavest slovenskega prebivalstva. To revolucionarno vrenje se je kazalo zlasti v dejanjih poročnika, socialista in vodje Narodne stranke v Ljutomeru Viktorja Kukovca. Kukovec, ki je imel v lasti posestvo in mlin, je v drugi polovici oktobra 1918 začel prevoznikom živil, namenjenih oskrbi Gradca, preprečevati dostop na ljutomersko železniško postajo. S pomočjo somišljenikov je tudi prepričeval avstroogrske vojake na dopustu, naj ostanejo doma. Tridesetega oktobra 1918 je bil ustanovljen Odbor Narodnega sveta za ljutomerski okraj.
Zaradi protiavstrijskega razpoloženja je ljutomerski okrajni glavar Schoenhofer 31. oktobra zaslišal Viktorja Kukovca in ga opozoril na nezakonito zadrževanje izvoza živil v Gradec, ta pa mu je odgovoril, da ukrepa po navodilih Narodnega sveta v Mariboru, katerega poverjenik je tudi v resnici bil.
Odstavljen zastopnik avstrijske vlade
Kukovec se je 2. novembra 1918 v spremstvu starega borca za pravice ljutomerskih Slovencev Antona Misje odpravil k okrajnemu glavarju Schoenhoverju in od njega zahteval, da odstopi. Ker se je glavar temu uprl, mu je Kukovec zagrozil, da bo na pomoč poklical 98. češki pehotni polk iz Gornje Radgone. Odstavljena sta bila zastopnik avstrijske vlade in Slovencem sicer naklonjeni komisar Kastner Pohr ter okrajni sodnik Ferdinand Meditz, ki ge je nasledil dr. Ivan Jančič.
Ob prevratu se je načelnik ljutomerske pošte Anton Schechel uprl Kukovčevi zahtevi, da naj pošta začne uradovati v slovenskem jeziku in odstrani nemške napise in izobesi slovensko zastavo. Po odloku centralne pošte v Ljubljani so Schechela kmalu zatem odstavili, njegovo delo pa je prevzela poštna uslužbenka Ela Bezjak. Po prevratu je bil na pošti ustavljen ves denarni, paketni in zasebni brzojavni promet.
Enako odločno je Kukovec ukrepal na davčnem uradu, v finančni službi in na orožniški postaji. Pretežno nemško občinsko hranilnico je prevzel vladni zastopnik nadporočnik Wosadka iz Radgone. Nižje uradništvo, ki je bilo slovensko, se je izreklo za novo oblast. Kmalu je bil odstavljen tudi ljutomerski župan Thurn, ki se je od prebivalstva poslovil v nemškem in slovenskem jeziku.
V pismu generalu Rudolfu Maistru je Kukovec zapisal, da prevrat ne bi bil tako hiter in uspešen, če ne bi tako odločno posegel v dogodke v najbolj kritičnih dneh, ko se je odločajo o usodi Ljutomera in Gornje Radgone. Pri tem mu je bil v oporo tudi ravnatelj ljutomerske gimnazije Jan Baukart.
Narodni svet za ljutomerski okraj
Odbor Narodnega sveta za ljutomerski okraj je 2. novembra 1918 prevzel županstvo, sodišče in okrajno glavarstvo. Predsednik je postal Viktor Kukovec, podpredsednik pa dekan Josip Ozmec. Odbor so sestavljali zastopniki gornjeradgonskega in ljutomerskega sodnega okraja. Zvečer so pripravili proslavo, glavni trg v Ljutomeru je bil razsvetljen, igrala je trška godba, ljudstvo je z navdušenjem vzklikalo novi državi SHS. Anton Ratiznojnik piše, da se je na manifestaciji zbralo veliko ljudi iz Prekmurja in prebivalcev iz Medžimurja.
Predsednik Narodnega sveta za ljutomerski okraj Viktor Kukovec je odstavljenega glavarja Schoenhoferja obvestil, da je Avstroogrska monarhija razpadla in da je oblast prevzel Narodni svet v Ljutomeru.
Z balkona mestne hiše, ki je bil okrašen z narodnimi zastavami, je spregovoril okrajni glavar za Štajersko in Prekmurje dr. Peter Vaupotič, nato so govorili še Viktor Kukovec, Lovro Petovar in Jožef Cigan iz Prekmurja, ki je v imenu Prekmurcev prebral izjavo, da se želi Prekmurje v novi državi združiti s Slovenci na Štajerskem.
Na zahtevo Narodnega sveta za Štajersko in Prekmurje v Mariboru so v krajih na slovenskem Štajerskem nastajale narodne straže, ki so bile pod nadzorom okrajnih glavarstev. Po prevratu v Ljutomeru je tudi okrajno glavarstvo ustanovilo narodne straže v vsem okraju, njihova naloga pa je bila zaščititi prebivalstvo pred ropanjem in izgredi razpadle avstroogrske vojske in Prekmurje zavarovati pred nevarnostjo vdora Avstrijcev.