Kontrabant

Zgodbe | maj '14

Med zapisi je tudi pričevanje o kontrabantarstvu na loško-tolminski meji ob koncu 17. stoletja. Kmečki živelj, ki je težko živel samo od skromne zemlje, se je vedno bolj ukvarjal s preprodajo živine. Od tega pa je želela imeti dobiček tudi deželna oblast in začela je pobirati mitnino, kmetje pa so se skušali temu na različne načine izogniti. Tako se je pobiralec mitnine Urban Marzina pritoževal svojemu predpostavljenemu v Ljubljani Heinrichu Matheusenu Schweigerju, da se loški podložniki požvižgajo na zakon in da še naprej na nezakonit način prodajajo zlasti vole. Kljub opozorilom so to počeli »… v močno oboroženih konvojih ob vriskanju in streljanju mimo svojih domov …«

Iz ohranjenih dokumentov sledi, da so živino tihotapili vse do Zagreba in se vračali z veliko zlata, srebra, svilenih izdelkov in drugih dragocenosti. Prek Goriškega in Vipavskega pa se je čez Črni vrh na veliko kontrabantalo s tovori vina.

Po prvi svetovni vojni je rapalska meja, ki je potekala čez Javornike nad Postojno, zaslovela po novi gospodarski panogi – po tihotapljenju. Jasno, da je bilo tihotapstvo nezakonito, vendar je že enodnevni zaslužek takega trgovanja lahko presegel mesečno plačo delavca. Največ se je pretihotapilo konjev, pa tudi lesa, moka, kava in saharina. Kupčije s konji so bile dogovorjene vnaprej, saj so jih odgnali na vnaprej dogovorjeno mesto. Čez mejo se je hodilo podnevi in ponoči, včasih tudi dvakrat na dan. Tihotapske poti so bile različne, razpredene po vseh Javornikih, redno so jih menjavali, ker so konji puščali sledi. Med graničarji in tihotapci je večkrat prišlo tudi do streljanja. V okolici Pivke je celo delovala ponarejevalnica dokumentov, kjer so pretihotapljenega konja opremil s potrebnimi listinami. Največ povpraševanja po konjih je bilo v letih 1935/36, ko je Italija napadla Etiopijo in je bil izvoz prepovedan.
Med zgodbami tako zasledimo spomine nekega tihotapca, ki je na Veliko noč leta 1937 z druščino odgnal konje v Knežak pri Ilirski Bistrici. Tam so nameravali prespati, vendar so se štirje odločili za vrnitev, da bi se udeležili velikonočnega plesa. Na jugoslovanski strani meje jih je presenetil visok sneg. Dvema je uspelo priti do doma, druga dva pa sta tragično preminila. Tihotapski tovariši so jima na njuni zadnji poti pripravili veličasten sprevod s štiridesetimi konji s črnimi pentljami v repih.

O velikem bogastvu, ki ga je prinašalo tihotapstvo v stari Jugoslaviji, pa priča tudi pripovedovanje nekega kmeta izpod Blegoša, ki mu je v enem samem dnevu uspelo prodati več kot sto govedi, se ve -  »per contrabanto«.