Razkošna belina pobočij Španovega vrha

Prosti čas | maj '14

Španov vrh nad idilično vasico Planina pod Golico je imenitna točka z nepozabnim razgledom. Če pridamo še spomladansko cvetenje narcis, ki pobelijo pobočja vrha, je razlogov za vzpon več kot dovolj.

Planina pod Golico je izhodišče za mnoge planinske ture v Karavanke in bližnje hribovje. Razložena vasica pod južnim pobočjem Golice je bila zgrajena za potrebe fužinarstva, ki se je pričelo že v 14. stoletju. Pod cesto stoji rudarska cerkev Povišanja sv. Križa, ki so jo v 17. stoletju dali zgraditi takratni gospodarji rudnikov (italijanska rodbina Bucceleni). Iz vasi je na Španov vrh speljana 1632 m dolga sedežnica. Leta 1964, ko so jo odprli je bila takrat ena najmodernejših v nekdanji skupni državi. Leta 2008 je bila v celoti prenovljena. Smučišče je bilo pomembno, saj so na njem potekale priprave alpske smučarske reprezentance. Omeniti velja še, da so leta 1947 na Španovem vrhu postavili vlečno žičnico, ki je veljala za prvo v Jugoslaviji.
Neubogljive čebele
V maju pobočja Španovega vrha pobelijo narcise (tudi ključavnice), ki so redka in ogrožena rastlinska vrsta, njihova rastišča pa so zaščitena.
Zahodno pobočje Španovega vrha, pobeljeno z narcisami. V pripovedki je izvor imena ključavnica takole razložen: »Nekoč je Bog posvaril čebele, naj nikar ne delajo in nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Čebele ga niso ubogale zato jim je dovod medu v cvet zaključil. Do tedaj je sladki sok neovirano prihajal v cvet. Nato je Bog rastlinam pod cvetom v stebelcu ustvaril bunčico in z njo soku zaprl dohod v cvet, da ga čebele ne morejo več srkati.« Naj bo tako ali drugače, čebele se še pridno pasejo po teh prelepih belih cvetovih, mi pa uživamo v njihovem razkošnem cvetenju.

Kako do belih poljan
Avtocesto Ljubljana–Jesenice zapustimo na izvozu Jesenice vzhod in glavni cesti sledimo skozi Slovenski Javornik in Jesenice v smeri Kranjske Gore. V bližini zdravstvenega doma zapeljemo na cesto za Planino pod Golico. Po strmi in ovinkasti cesti pripeljemo v naselje in parkiramo na novem parkirišču ob vznožju smučarskega centra Španov vrh in gremo 600 m naprej do razpotja s slikovitim kažipotom in zavijemo desno na ožjo asfaltirano cesto. Če smo parkirali nekoliko naprej, pred bivšim Domom pod Golico, pa gremo 100 m nazaj po cesti in zavijemo levo na cesto, ki se strmo vzpenja do zadnjih hiš v naselju. Na razpotju, tu se tudi konča asfalt, izberemo srednjo kolovozno stezo, ki nas popelje desno do vikendov in kažipota za našo smer. Do tod so markacije bolj redke, naprej pa jih je nekoliko več. Gozdna cesta se še naprej strmo vzpenja do mesta, kjer prvič prečimo smučišče in sedežnico nad njim. Strmina nekoliko popusti, pridemo na ravnico z obširnimi travniki in nekaj vikendi ter hodimo desno ob progi in sedežnici rahlo navzgor vse do kraja, kjer se smučišče povzpne v levo, mi pa zavijemo desno na ožji kolovoz, ki nas popelje v gozdič. Z ravnice lahko zavijemo desno na potko, ki nas pripelje do Smučarskega doma Črni vrh, ki je le nekaj metrov pod potjo. Desno ob domu zavijemo na potko, ki nas rahlo levo pripelje do prej omenjene poti, ki zavije v gozd. Od doma je označena pot do Pristave, do katere je uro hoda.
Potka skozi redek gozd nas pripelje do domačije Pr' Frč in do prvih večjih rastišč narcis. Nadaljujemo naravnost do naslednjega večjega naselja vikendov in do poljan, polnih cvetočih narcis. Pravo čarobno doživetje sredi neokrnjene narave. Domačini vedo povedati, da narcis pred leti tukaj ni bilo toliko in da so se sem preselile s pobočij Golice, ker jih tam preveč motijo številni pohodniki, pa tudi vse več je zgodnjih košenj trave. Tu pa imajo mir, saj so pohodniki redki, prvo košnjo pa opravijo v drugi polovici junija. Od tod nas pot vodi rahlo navzgor, kjer opazimo kažipot za Španov vrh, ki nas usmeri levo, na stezo ob krmišču, ki se rahlo vzpenja ob številnih počitniških hišah do ravnice, ki je zadnja pred kratkim vzponom do vrha našega cilja. Prehodimo glavno smučišče in se po okljukih vzpnemo po rastočem pobočju oziroma smučišču do zgornje postaje sedežnice, kjer je tudi vpisna knjiga in žig.
Po počitku in nepozabnem panoramskem razgledu na razkošno lepe vrhove vzhodnih Julijcev, Karavank se odločimo za spust po poti vzpona ali pa nadaljujemo desno ob leseni hiški navzdol po glavnem smučišču do ravnine in s proge desno na kolovoz, ki se vzpne po travniku, in naprej ob seniku in planšariji, ki je na naši desni, proti gozdu. Kmalu vidimo pred seboj kočo Jeseniške GRS, ob kateri zavijemo levo na vidno stezo, ki nas popelje v gozd. Sledimo lepo shojeni in lahko sledljivi poti rahlo navzgor, nato pa se zlagoma spuščamo vse do makadamske ceste, ki povezuje Planino pod Golico in Prihode. Glavna pot je ponekod malo zarasla, a še vedno dobro vidna. Z naše leve tu in tam vidimo Golico in sotesko Črnega potoka pod nami. Držimo se poti, ki teče levo in po slabe pol ure hoje stopimo na makadamsko cesto, po kateri gremo levo navzdol do večjega križišča cest s križem, in smo na Križovcu. Od tod naprej vse do izhodišča hodimo po cesti proti Planini pod Golico, označeni s kažipoti.
Cesta zavije navzdol proti Savskim jamam in soteski Črnega potoka, ob katerem hodimo mimo lokacij opuščenih rovov: Nepomukovega, Frančiškovega, Valentinovega in kot zadnjega Korelnovega rova. V bližini: Savske jame so bile naše največje železovo rudišče. Tu so več kot petsto let kopali železovo sideritno rudo. Po nekaterih virih so pridobivali tudi svinec, baker in srebro. V času največjega razcveta rudarstva in fužinarstva so jih imenovali Reichenberg – bogata gora. Rudarjenje so opustili ob koncu 19. stoletja, ko se je ruda na svetovnem trgu pocenila. Od nekdanjih objektov so na površini ohranjeni ostanki pražilnih peči in skladišče razstreliva. Od rovov je ohranjen vstopni del Korelnovega rova, preostali trije vhodi pa so zasuti. Po opustitvi rudarjenja in fužinarstva so ob strugi Črnega potoka iz kovačnic in drugih objektov nastale žage in mlini, ki pa jih tudi ni več.
Nadaljujemo ob žuborečem in s slapiči prepredenem Črnem potoku do križišča, kjer se desno proti kmetiji Betel odcepi najbolj oblegana pot na Golico, in naprej po cesti do izhodišča. Za opisano krožno pot potrebujemo okoli štiri ure zmerne hoje. Zarisano pot najdemo na zemljevidu Karavanke – osrednji del ali v Atlasu Slovenije na strani 50 topografskih zemljevidov.